Ko apostol Pavel oznanja srečo, ki jo je prineslo odrešenje, pravi: Kakor je po Adamu prišla smrt na svet, tako se je po Kristusu vrnilo na svet zveličanje. In še: Prvi človek je iz prsti, zemeljski, drugi človek je iz nebes, nebeški. In zopet: Kakor smo nosili podobo zemeljskega, se pravi, starega človeka v grehu, tako bomo nosili tudi podobo nebeškega, to je, človeka, ki je bil vzet v Kristusa in po Kristusu odkupljen, obnovljen in očiščen. Po nauku istega apostola je prvi na vrsti Kristus, ki je začetnik svojega vstajenja in življenja. Potem pridejo, kateri so Kristusovi, to je tisti, ki živijo po zgledu njegove svetosti. Ti so na varnem, njihova varnost temelji na Kristusovem vstajenju. S Kristusom bodo deležni slave nebeške obljube, kakor pravi sam Gospod v evangeliju: Kdor bo hodil za menoj, se ne bo pogubil, ampak bo iz smrti prestopil v življenje.

Potemtakem je Zveličarjevo trpljenje človeku v življenje in odrešenje. Zato je hotel za nas umreti, da bi mi vanj verovali in tako večno živeli. Za nekaj časa je hotel biti to, kar smo mi, da bi potem za vedno z njim živeli, ko bo spolnil obljubo o večnem življenju.

To, pravim, je milost nebeških skrivnosti, to je velikonočni dar, najlepši praznik v letu, začetek nove stvarnosti.

Zato otroci, ki jih je sveta Cerkev rodila v oživljajočem studencu in prenovila v detinski preproščini, veselo čebljajo v svoji nedolžnosti. Zato tudi krščanski očetje in krščanske matere na svet način po veri kličejo v življenje novo in številno potomstvo.

Iz velikonočne skrivnosti poganja drevo vere, rodovitno žubori krstni studenec in noč prehaja v novo svetlobo. Božji dar nam prihaja z nebes, evharistični zakrament razdaja svojo nebeško hrano.

V moči velike noči Cerkev sprejema v svoje naročje vse ljudi in jih dela brate in sestre. Ko častijo enega samega Boga v treh osebah, vsako leto prepevajo s prerokom praznično pesem: To je dan, ki ga je Gospod naredil; veselimo se ga in se radujmo.

Kateri dan? vas vprašam. Dan, ki je začetek življenja, izvor luči, pravir svetlobe, to je, sam Gospod Jezus Kristus, ki je rekel o sebi: Jaz sem dan; kdor podnevi hodi, se ne spotakne. To se pravi: Kdor se povsem drži Kristusa in hodi po njegovih stopinjah, bo srečno prišel do praga večne luči. Ko je bil Jezus še s telesom pri nas, je prav to prosil svojega Očeta: Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki so verovali vame, z menoj tam, kjer sem jaz; kakor si ti v meni in jaz v tebi, naj bodo tudi oni v nama.

 


Iz velikonočne homilije starodavnega pisatelja (35. hom., 6-9)

Foto: Igor Dolinšek

Uredila: Mojca Bertoncel