Kristus je moral trpeti in tako doseči slavo

Kristus je s svojim naukom in s svojimi deli dokazal, da je pravi Bog in Gospod vesolja. Na poti v Jeruzalem je dejal svojim učencem: Glejte, v Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izdan velikim duhovnikom in pismoukom, da ga bodo zasmehovali, bičali in križali. Jezus je dejal, da se vse to sklada z napovedmi prerokov, ki so napovedali, da bo umrl v Jeruzalemu. Sveto pismo je namreč že od vsega začetka napovedalo Kristusovo smrt in njegovo trpljenje pred smrtjo in tudi kaj se bo zgodilo z njegovim telesom po smrti. Istočasno pa Sveto pismo zatrjuje, da je Jezus kot Bog nesmrten in da kot Bog ni mogel trpeti.

Če pomislimo na resnico o učlovečenju, potem moremo zatrditi enako resnično in pravilno obe dejstvi, da je Jezus trpel in da ni mogel trpeti. Razlog, zakaj se je božja Beseda, ki je samo po sebi ni moglo zadeti trpljenje, podvrgla trpljenju, je ta, da drugače ni mogla odrešiti človeka. Kristus je to dobro vedel in tudi tisti, katerim je to razodel. Božja Beseda namreč ve vse o Očetu, tako kakor Duh dojema vse, tudi božje globine.

Res je bilo nujno, da je Kristus trpel. Sam je dejal, da se trpljenju ni mogel izogniti. Zato je rekel, da so nespametni in počasni v doumevanju tisti, ki niso spoznali, da mora Kristus tako trpeti in doseči svojo slavo. Kristus je prišel, da bi odrešil svoje ljudstvo. Zanj se je odpovedal slavi, ki jo je imel z Očetom pred stvarjenjem sveta. Odrešenje je bilo sad, ki je moral dozoreti po trpljenju začetnika življenja. Sveti Pavel uči: Začetnik življenja se je izničil v trpljenju. Slavo, ki jo je imel kot Edinorojeni in se ji je zaradi nas za določen čas odpovedal, je s trpljenjem pridobil v telesu, ki si ga je privzel. V svojem evangeliju sveti Janez pravi, ko razlaga o vodi, o kateri govori Zveličar: Iz osrčja tistega, ki veruje vanj, bodo tekle reke žive vode. To pa je rekel o Duhu, ki naj bi ga potlej prejeli tisti, ki so verovali vanj. Sveti Duh namreč še ni bil prišel, ker Jezus še ni bil poveličan. Smrt na križu imenuje poveličanje. Tako je tudi Gospod, ko je molil pred svojim trpljenjem na križu, prosil Očeta, naj ga proslavi s slavo, ki jo je imel pri njem pred stvarjenjem sveta.

 

---

Iz govorov sv. Anastazija, antiohijskega škofa (4. govor, 1-2)

Foto: Igor Dolinšek

Obj.: M. B.