Velikonočna osmina: En sam “danes” Velike noči
V 3. ali 4. stoletju se je med kristjani razširila navada, da so velike praznike razširili na več dni. Tako tudi mi obhajamo velikonočno osmino, ki je en sam “danes” velike noči, raztegnitev radosti velikonočnih skrivnosti. Sprva je bil ta čas posvečen predvsem t. i. mistagoškim pridigam za novokrščene, s katerimi jim je škof ponudil liturgično razlago tega, kar so obhajali v velikonočni vigiliji. Novokrščeni so se vsak dan zbirali pri bogoslužju, kjer so prejeli sveto evharistijo ter ves teden nosili bela, krstna oblačila. Prav zato se je osmega dneva po veliki noči prijelo ime bela nedelja, saj so takrat novokrščeni odložili bela oblačila.
Obenem pa se z večerom velikonočne nedelje začne obdobje svetega petdesetdnevja, ki bo svoj vrhunec doseglo s praznikom Svetega Duha, binkošti. Sveti Atanazij je zapisal: Petdeset dni od nedelje Gospodovega vstajenja do binkošti obhajamo v velikem veselju in radosti kakor en sam praznik, še več, kakor eno samo veliko noč. Prva Cerkev je teh 50 dni obhajala kot en sam odrešenjski dogodek velike noči, vnebohoda in binkošti. Šele pozneje, v 4. stoletju se jih je začela spominjati v kronološkem redu, kot nam ga predstavijo Apostolska dela. A v tradiciji Cerkve lahko ponavljamo: “Danes je Gospod vstal od mrtvih. Danes je Gospod šel v nebo. Danes se je Sveti Duh spustil nad apostole.”
Vir: Facebook Atelje za liturgijo in liturgično glasbo
Foto: Matevž Trdan
Uredila: Mojca Bertoncel
Povej naprej.
Oglejte si še
