Evangelist Luka poudarja, da ni dovolj videti Jezusa, da nekdo veruje v Vstalega Gospoda. Vstali Gospod je enak, a hkrati popolnoma drugačen.

Prizor današnjega evangelija je postavljen  v popoldanski čas, ko sonce že zahaja. Učenca se spuščata proti Emavsu. Vračata se domov, užaloščena in se želita umakniti v samoto, ki bi bolj ustrezala njunemu občutenju neuspeha in razočaranja. Vračata se, ker se jima zdi, da sta naredila napako, ker sta zapravila del svojega življenja. Hodila sta za tistim človekom, za Jezusom, v upanju, da bo on rešil Izrael, vse skupaj pa se je tragično končalo. Na določeni točki se jima je pridružil Jezus in hodil poleg njiju. Kako je mogoče, da učenca, ki sta Jezusa gotovo zelo dobro poznala, ker sta bila dolgo z njim, zdaj Jezusa nista mogla prepoznati?

Potem ko se jima je Vstali Gospod telesno približal, je k njima pristopil še z besedami, vprašal ju je namreč: »O kakšnih rečeh se pogovarjata«? Jezus ju je iz zamaknjenosti zdramil z vprašanjem – ni se jima takoj razkril, ker je prepoznavanje Vstalega proces. Jezus ju je v resnici vprašal: Kaj je vajinem srcu, kaj vaju vodi? Učenca sta mu na dolgo in široko odgovorila, ga nekoliko vzvišeno poučila o dogajanju in skušala ubesediti neuspeh, ki sta ga občutila v tistem trenutku. A to je tudi razlog, da ga nista prepoznala: prepričana sta bila, da vesta več od popotnika, ki sta ga ravnokar spoznala.

Vredno je omeniti zelo pomembno podrobnost, da je evangelist opisal oba učenca, imenoval pa je le Kleopa. Kdo bi lahko bil drugi učenec? Lahko sklepam, da je evangelist pustil prazen prostor za bralca, da bi se počutil vključenega in sam zasedel mesto v tej zgodbi. Drugi učenec sem torej lahko jaz, ti ali kateri koli vernik, ki ga to sporočilo doseže. Naj vam zastavim vprašanje: ali smo verniki današnjega časa prepričani, da bi prepoznali Vstalega Gospoda, če bi hodil poleg nas?

Opazim dvojno tveganje. Eno je, da nam ob soočenju s stiskami, strahovi in zmedenost preprečujejo, da bi šli po poti križa, ki jo predlaga Jezus.

Drugo tveganje pa je, ko sprejmemo pristop, ki sta ga sprva sprejela učenca v zgodbi o Emavsu. Tako so naravnani tisti, ki mislijo, da vedo vse in da je njihova naloga učiti druge, in ki gredo celo tako daleč, da spodbujajo črnogledost in malodušje, ne da bi se za trenutek ustavili in poslušali bližnjega. To me še bolj utrjuje v prepričanju, da ljudje, ki so polni samih sebe, niso zmožni ustvarjati priložnosti, v katerih bi poslušali glas bližnjega. Znajdejo se v enakem položaju kot učenca na poti v Emavs – doživijo razočaranje, neuspeh, obupujejo, želijo se vdati, umakniti in pozabiti vse. Ker smo verjeli, da smo v središču vsega, smo odstranili Jezusa, ki je resnični temelj vsakega načrta, in doživeli propad osebnih načrtov.

Evangelist vztraja pri tem, da lahko Vstalega Gospoda prepoznamo le, ko hodimo z njim, medtem ko nas on uči in nam razlaga Sveto pismo, in še zlasti, ko sedemo za mizo z njim in z njim jemo kruh, ki ga lomi. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala, pravi besedilo in s tem poudari, da jima je kljub njuni nespameti, potem ko sta del poti prehodila z njim, uspelo znova odkriti novo navzočnost Vstalega Gospoda. To je vesela novica, ki jo oznanja evangelij: tudi mi bomo lahko premagali vsako skušnjavo zatopljenosti vase ali dvoma, če bomo poslušali Boga in bližnjega – če bomo lahko s srcem in razumom razumeli razodeto Besedo, ki nam je posredovana.

Ko bomo poslušali Gospodovo besedo in se hranili z evharističnim kruhom, bomo dovolili svojemu srcu, da bo ponovno zagorelo v veri, upanju in dejavni ljubezni.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: splet

Obj.: M. B.