Bog kliče. Vse se dogaja na in ob obali Tiberijskega morja. Peter se vrne k prejšnjemu življenju: »Ribe grem lovit,« reče. In drugi učenci niso nič boljši: »Tudi mi gremo s teboj«. Zdi se, da naredijo korak nazaj; Peter ponovno vzame v roke mreže, katerim se je odpovedal zaradi Jezusa. Teža trpljenja, razočaranja in celo izdaje je postala skala, ki jo je težko odstraniti s src učencev. Še vedno so bili ranjeni pod težo bolečine in krivde in dobra novica o vstajenju se ni ukoreninila v  njihovem srcu. Gospod ve, kako močna je za nas skušnjava, da bi se vrnili k stvarem iz preteklosti.

Petrove mreže, so v Svetem pismu simbol skušnjave nostalgije po preteklosti, želje, da bi ponovno imeli nekaj, kar smo želeli pustiti. Ob izkušnjah neuspeha, bolečine in celo dejstva, da se stvari niso izkazale za takšne, kot smo upali, se vedno pojavi prefinjena in nevarna skušnjava, ki vabi v malodušje ter da bi se prepustili obupu.

Vendar pa prav tja, v Petrov neuspeh, pride Jezus, ponovno začne od začetka in potrpežljivo pristopi k njemu ter mu reče »Simon«: to je bilo ime, s katerim ga je prvič poklical. Gospod ne čaka idealnih situacij ali duševnih razpoloženj, ampak jih ustvarja. Ne pričakuje, da se bo srečal z osebami brez težav, brez razočaranj, grehov ali omejenosti. Gospod se ne naveliča klicati. Moč Ljubezni je tista, ki je postavila na glavo vsakršno napoved in zna ponovno začeti.

V Jezusu Bog želi vedno dati možnost. Tako dela tudi z nami: vsak dan nas kliče, da bi ponovno podoživeli svojo zgodbo ljubezni z Njim, da bi se ponovno utemeljili v novosti, ki je On. Vsako jutro nas išče tam, kjer smo in nas vabi, »naj se dvignemo, naj ponovno vstanemo na njegovo Besedo, naj gledamo kvišku in verujemo, da smo ustvarjeni za Nebo, ne za zemljo; za višave življenja, ne za nižave smrti« in nas vabi, naj ne iščemo »med mrtvimi Tistega, ki je živ«. Ko ga sprejmemo, se povzpnemo višje, objamemo svojo lepšo prihodnost ne kot eno izmed možnosti, ampak kot stvarnost. Kadar je Jezusov klic tisti, ki usmerja življenje, se srce pomladi.

Bog preseneča. Je Gospod presenečenj, ki vabi ne samo, da bi se pustili presenetiti, ampak da bi uresničevali presenetljive stvari. Gospod kliče in ko sreča učence s praznimi mrežami, jim predlaga nekaj nenavadnega: loviti ribe podnevi, kar je na tistem jezeru precej nenavadna stvar. Ponovno jim da upanje s tem, da jih premakne in spet spodbudi, naj tvegajo, naj ne mislijo, da je karkoli in predvsem kdorkoli izgubljen.

Je Gospod presenečenja, ki podarja pogum, ki more premagati sum, nezaupanje in strah.

Tako pridemo do današnje tretje gotovosti. Bog kliče, Bog preseneča, ker Bog ljubi. Njegov jezik je ljubezen.

To je čudež Boga, ki iz naših življenj naredi umetnine, če se dopustimo, da nas vodi njegova ljubezen.

Vstali nas vabi, da bi pričevali njegovo ljubezen, ljubezen, ki dviguje in nas vodi, da bi se bili pripravljeni boriti za skupno dobro, da bi bili služabniki ubogih, voditelji revolucije dejavne ljubezni in služenja, sposobni se zoperstaviti boleznim potrošniškega in površinskega egoizma. Skratka, da bi bili zaljubljeni v Kristusa, žive priče evangelija. Ne bojmo se biti svetniki, ki jih ta zemlja potrebuje; gre za svetost, ki nam ne bo odvzela moči, življenja ali veselja; prav nasprotno, saj bomo postali to, kar je Bog želel, ko nas je ustvaril: Poklicani, presenečeni in poslani za ljubezen!

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.