Vemo, da se vsako nedeljo spominjamo vstajenja Gospoda Jezusa, toda v tem obdobju po veliki noči, dobi nedelja še bolj svetleč pomen.
V izročilu Cerkve so to nedeljo, prvo po veliki noči poimenovali ‘in albis’. Kaj to pomeni? Izraz je želel priklicati obred, ki so ga imeli tisti, ki so med velikonočno vigilijo prejeli krst. Vsakemu od njih je bilo namreč izročeno belo oblačilo ‘alba’ (belo), s katerim je bilo izraženo novo dostojanstvo Božjih otrok. Tudi danes se novorojenčkom da majhno simbolično oblačilo. To belo oblačilo so odrasli nekdaj nosili ves teden, vse do nedelje in albis, ko so ga odložili in so tako z odloženo obleko začeli novo življenje v Kristusu in v Cerkvi.

Še nekaj drugega je. V Jubilejnem letu 2000 je sv. Janez Pavel II. določil, da bo ta nedelja posvečena Božjemu usmiljenju. Resnično, bil je to pravi uvid! Sveti Duh je bil na delu.

Usmiljenje se nam v velikonočni luči omogoča zaznati, kot resnična oblika spoznanja skrivnosti, ki jo živimo. Vemo, da lahko spoznavamo preko različnih oblik: čuti, navdih, razum in druge oblike. Dobro, lahko pa se pride do spoznanja tudi preko izkušnje usmiljenja. Usmiljenje namreč odpre vrata razuma, da bolje razumemo skrivnost Boga in našega osebnega bivanja. Preko njega razumemo, da nasilje, zagrenjenost in maščevanje nimajo nobenega smisla. Prva žrtev pa je tisti, ki nosi v sebi ta čustva, saj si odvzema lastno dostojanstvo. Usmiljenje odpre tudi vrata srca in omogoči izraziti bližino predvsem tistim, ki so izključeni, saj začutijo, da so bratje in sestre ter otroci edinega Očeta. Spodbuja tudi prepoznavanje tistih, ki potrebujejo tolažbo ter omogoča, da najdemo primerne besede spodbude.

Usmiljenje ogreje srce ter ga napravi občutljivega za potrebe bratov in sester preko podelitve in udeleženosti. Usmiljenje skratka obveže vse, da postanemo orodje pravičnosti, sprave in miru. Nikoli ne pozabimo, da je usmiljenje vogelni kamen življenja vere in konkretna oblika s katero napravimo vidno Jezusovo vstajenje.

Prvo, kar me ob nedelji Božjega usmiljenja preseneča je božja potrpežljivost. Jezus se je že leta 1931 prikazal Faustini v podobi Usmiljenega Jezusa in ji naročil naj se ga posebej časti na belo nedeljo. Cerkev je ta praznik uvedla skoraj sedemdeset let kasneje tj. leta 2000, v naših srcih pa je najbrž še zelo šibko zasidrana zavest o božjem usmiljenju. Sam zase lahko rečem, da mi je ob vsem jasno le eno, tj. da ne bom odrešen po svojih zaslugah, rezultatih svojega dela ali prizadevnosti, ampak le če se me Bog usmili. Sedaj pa poglejmo, kako lahko ob današnjem evangeliju razumemo božje usmiljenje.

Najprej pomislim na zadnji trenutek, ko so bili izbrani učenci še z Jezusom. Bil je veliki četrtek, ko je šel molit na Oljsko goro. Prosil jih je, naj molijo z njim, pa so pospali. Potem so Jezusa prijeli in od takrat, do vstajenja so bili ločeni. Si lahko predstavljamo, s kakšnim razpoloženjem bi se srečali, če bi bili v vlogi Jezusa in kako bi se počutili kot učenci? V vrtu so izbranci zaspali, eden od dvanajsterih ga je izdal, drugi zatajil, vsi so se razbežali, razen Janeza, ki je bil pod križem z Marijo. Učenci so po vstajenju zbrani v dvorani zadnje večerje. Kako lahko gledajo na svoje početje do Jezusa, njihovega Učitelja? Najbrž jih je sram, da so se razbežali. Peter se verjetno žre, da je Učitelja celo zatajil. Težko si odpustijo, da niso naredili nič, da bi rešili Jezusa in na drugi strani Juda. Lahko si očitajo, da se za Juda niso niti menili, čeprav so čutili, da nekaj kuha. Vsekakor jih lahko prevzema žalost nad seboj in nad danim trenutkom. Zapustili so Njega, ki jim je pomenil vse. Zatajili so ga, sedaj pa se skrivajo pred ljudmi, da ne bodo doživeli iste usode.

Ko Jezus stopi mednje po vsem, kar je prestal, jim reče: Mir vam bodi. Kako dobro jih Učitelj pozna! Prav mir sedaj potrebujejo. Mir, da je vse v redu, čeprav ni nič v redu. Mir, da bo vse še dobro, čeprav so vse zapravili. Mir, da je z Njimi On, ki je premagal vsako zlo in ima v rokah življenje. Mir, v katerem lahko zaživijo novo življenje. To je prva misel o božjem usmiljenju. Bog se ne spominja naših grehov, ne ozira se na našo norost, želi si le, da bi bil z nami, da lahko stopa med nas. Prvi dar usmiljenja je pravzaprav mir.

Druge Jezusove besede so: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« Jezus, ne da bi preveril, ali so kar dojeli ali ne, ali jim je žal ali ne, s popolnim zaupanjem podarja Svetega Duha. Še več. Naroča jim, naj odpuščanje, ki so ga deležni, v Svetem Duhu prinašajo drugim. Kakšno zaupanje! Pri vsej polomljenosti jim podarja Svetega Duha in hkrati računa nanje.

In še tretjo vsebino njegovega usmiljenja lahko prepoznamo v Jezusovi drži do Tomaža. Ko je končno z apostoli, ko se jim prikaže, mu reče: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.«Potrpežljivo, z neverjetno bližino, se približa Tomažu. Jezus mu da čutiti svojo bližino, svoje razumevanje in ga dviga iz nevere.

Bog nam želi podariti mir. Želi, da bi vedno znova doživljali njegovo usmiljenje, ki se odraža v popolnem odpuščanju. Usmiljenju, ki ne tehta ne naših grehov ne naših zaslug, je čista ljubezen, ki hoče prinesti človeku mir. Bog kljub našim padcem verjame v nas in na nas računa. Kakor učence takoj vabi, da prinašajo odpuščanje naprej, tudi nas vabi, da smo ljudje usmiljenja in odpuščanja. Ni nas zbral ob sebi, da bi prezirali tiste, ki niso z nami, ampak da bi bili podaljšane roke njemu, ki vseh brez nas ne more doseči. On računa na nas. Pri tem pa je neskončno potrpežljiv, sočuten in vedno blizu. Naj bomo prinašalci božjega usmiljenja!

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.