Premišljujem, kaj je  Jezus pričakoval od svojih učencev in kaj pričakuje danes od nas? Na misel mi prihaja Jezusovo zagotovilo – Jaz sem z vami do konca sveta. Bog tudi ko spi, ne spi! Ko človek spi, ali bedi, smo slišali, Bog ne glede na to skrbi za žito. On daje rast in pripravlja žetev. On je vedno buden. In če je Jezus hodil po morju, je še vedno vedel, kje so učenci in kje so meje narave. Učenci pa niso navajeni biti neprestano z Gospodom. Oni bi sicer brez njega vse uredili – saj so vendar ribiči – a v trenutku, ko jih prime obup, bi radi pomoč.

Jezus si najbrž želi, da bi učenci dojeli skrivnost božjega načrta, skrivnost življenja z Njim. Božji načrt ni človeški, ampak je pogosto popolnoma drugačen. Če se učencem veter zdi grozljiv, v njem vidi Jezus odlično priložnost, da pokaže, da zanje skrbi tudi, ko ni videti. Če se učenci bojijo smrti, bi jih Jezus rad pripravil na globlji pogled na smrt. Če je božja volja, da utonejo v viharju, je tudi to prav. Vse, čisto vse, je v božjih rokah in ni razlogov za obup. Zato je bila radost v tem, da so vzeli Gospoda v  čoln. In že je bil čoln na obali.

Gospodu je mar, kaj je z nami. Težava pa je v tem, da nam ni mar, kaj misli On, ki sta mu vendar pokorna veter in morje.

Torej preprosto sporočilo današnjega evangelija. Ko doživljamo viharje v čolnu življenja, ne očitajmo Gospodu, da mu ni mar za nas, ampak ga raje vprašajmo: Gospod, ali se prizadevamo za napačno stvar? Kaj želiš da storimo? Je to naš konec? Zakaj je koristen ta brezplodni napor? In tudi ko ne bo odgovorov, mu recimo: Gospod, vem, da me ljubiš. Naj se zgodi, kakor ti hočeš. Brez strahu, da nas bo okregal, mu tudi recimo: Strah me je Gospod, jezi me vse skupaj. A le skušajmo dodati: Vendar ti veš, kaj je zame dobro. Naj se zgodi, kakor ti hočeš.

In vihar bo šel mimo, doživljali bomo Njegovo moč in vedeli, da je mislil resno, ko nam je zagotovil: Z vami sem vse dni do konca sveta. Gospodu je vedno mar! In naš čoln bo na obali zarje življenja!

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.