Po pomnožitvi kruha je množica začela iskati Jezusa in ga je v Kafarnáumu končno našla. On je zelo dobro razumel vzrok tolikšnega navdušenja, da so šli za njim in ga je tudi jasno povedal: ‘Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili’. V resnici so ti ljudje šli za njim zaradi materialnega kruha, ki jim je dan prej potešil njihovo lakoto, ko je Jezus pomnožil kruh. Niso namreč razumeli, da je tisti kruh, razlomljen za tolike, za mnoge, izraz ljubezni Jezusa samega. Večji pomen so dali kruhu, kakor njemu, ki jim ga je dal. Ob tej duhovni slepoti jim Jezus nakaže, da je potrebno iti onkraj daru in odkriti, spoznati darovalca. Bog je dar in on sam je tudi darovalec. In iz tega kruha, iz tega dejanja, lahko množica najde tistega, ki ga daje, Boga. Povabi jih, naj se odprejo pogledu, ki ni samo usmerjen na vsakodnevno zaskrbljenost po hrani, obleki, uspehu in karieri. Jezus govori o drugi hrani, ki se ne pokvari in ki jo je dobro iskati ter sprejeti. Takole spodbuja: ‘Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov. To je, delajte in iščite zveličanje, srečanje z Bogom.

S temi besedami, nam je hotel razložiti, da ima človek v sebi poleg fizične lakote tudi drugo lakoto, vsi nosimo v sebi to lakoto, še pomembnejšo lakoto. Ta pa ne more biti potešena z običajno hrano. Gre za lakoto po življenju, lakoto po večnosti, ki jo lahko samo On poteši, saj je ‘kruh življenja’. Jezus ne odpravi zaskrbljenosti in iskanja vsakodnevnega kruha, ne odpravi iskanje vsega, kar je potrebno za napredovanje v življenju. Jezus nas spominja, da je resničen smisel našega zemeljskega bivanja na koncu, v večnosti, v srečanju z Njim, ki je Dar in Darovalec. Spominja nas tudi, da je potrebno na človeško zgodovino z vsem njenim trpljenjem in veseljem gledati ‘z obzorjem večnosti’, v ‘obzorju’ dokončnega srečanja z Njim. To srečanje namreč osvetljuje vse dni našega življenja. Če mislimo na to srečanje, na ta velik dar, bodo majhni darovi v življenju, tudi trpljenje, skrbi, osvetljene z upanjem na to srečanje.

Jezusov preprost pogovor z množico nam tako nakaže pot do sprejemanja njega kot hrane za večno življenje in nas opozarja na možne ovira na tej poti. S svojim izredno doslednim odnosom do resnice nas opozarja, na večplastnost našega življenja. Obstaja jed za ta svet in jed za večno življenje. Če se ne zavedamo, da nas v odnos dejansko vodita obe lakoti, bomo počasi popolnoma ‘povozili’ potrebo po duhovni hrani in pristali na čisto materialni ravni. Tako je ozaveščanje, kaj nas vodi in resnicoljubnost pri tem, pravzaprav temelj našega duhovnega življenja. Zvestoba resnici nam omogoča rast v odnosih. Šele iz resnice se lahko razvije zaupanje, zaupanje pa je temelj vsakega odnosa, v katerem šele lahko govorimo o višjih vrednotah in večnem življenju.

Poskušajmo si slediti in posnemati Jezusa v njegovi drži do resnice, zaupanja in trajnih vrednot. Prepričan sem, da to iščemo vsi. Naj nam napor ne bo odveč.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.