S papežem Frančiškom se je v soboto, 7. maja, srečala skupnost Papeškega liturgičnega inštituta sv. Anzelma v Rimu, ki letos praznuje 60. obletnico ustanovitve. Poleg vodstva, profesorjev in študentov, so bili navzoči tudi nekdanji študenti inštituta, med njimi p. Nikolaj Aracki Rosenfeld O.Cist., asistent na Teološki fakulteti v Ljubljani.

Papež je v govoru izpostavil, da liturgično življenje mora voditi v večjo cerkveno edinost, pri čemer je v ospredje postavil tri temeljne razsežnosti liturgičnega življenja. Najprej pa je izrazil zadovoljstvo nad srečanjem ob 60-letnici ustanovitve Papeškega liturgičnega inštituta sv. Anzelma, ki je bil »odgovor na naraščajoče potrebe Božjega ljudstva, da bi še bolj živelo in sodelovalo v liturgičnem življenju Cerkve«. Ta zahteva je našla svojo potrditev na drugem vatikanskem koncilu s konstitucijo Sacrosanctum Concilium. Kot je dodal sveti oče, je posvečanje papeškega inštituta študiju liturgije zelo priznano, strokovnjaki, ki so se na njem izobraževali, pa spodbujajo liturgično življenje v mnogih škofijah v zelo različnih kulturnih okoljih.

Papeški inštitut je v službi treh temeljnih razsežnosti

Iz koncilske spodbude k prenovljenemu liturgičnemu življenju jasno izhajajo tri razsežnosti. »Prva je dejavno in rodovitno sodelovanje pri liturgiji; druga je cerkveno občestvo, ki ga oživlja obhajanje evharistije in zakramentov Cerkve; tretja je spodbuda za evangelizacijsko poslanstvo, ki se začne z liturgičnim življenjem, ki vključuje vse krščene. Papeški inštitut je v službi te trojne zahteve.«

Vstopiti v duh liturgije

Najprej je spregovoril o formaciji za življenje in spodbujanje dejavnega sodelovanja v liturgičnem življenju. »Poglobljen in znanstveni študij liturgije vas mora – kot je to želel koncil – usmeriti v pospeševanje te temeljne razsežnosti krščanskega življenja. Tukaj je ključno vzgajati osebe, da vstopijo v duh liturgije. In da bi to znali storiti, je treba biti prežet s tem duhom. Inštitutu sv. Anzelma bi rad rekel, da bi se moralo zgoditi tole: biti prežeti z duhom liturgije, čutiti njeno skrivnost, z vedno novim čudenjem. Liturgije se ne poseduje, ni neka veščina: liturgija se obhaja. Priti do te drže, ko se liturgijo obhaja. In v njej se dejavno sodeluje samo, v kolikor se vstopi v duh obhajanja. Ne gre za vprašanje obredov, ampak za skrivnost Kristusa, ki je enkrat za vselej razodel in izpolnil sveto, daritev in duhovništvo. Bogoslužje v duhu in resnici. Vse to je na vašem inštitutu treba premišljevati, sprejeti, rekel bi “dihati”. V šoli Svetega pisma, cerkvenih očetov, izročila in svetnikov. Le tako se lahko sodelovanje spremeni v večji občutek za Cerkev, ki nam omogoča evangeljsko življenje v vseh časih in vseh okoliščinah. Ta drža obhajanja je deležna tudi skušnjav.« Pri tem je papež opozoril na nevarnost skušnjave »liturgičnega formalizma«, pri katerem se sledi formam, formalnosti bolj kot realnosti. To danes vidimo v gibanjih, ki želijo iti nazaj in zanikajo drugi vatikanski koncil: obhajanje je recitacija, je stvar brez življenja, brez veselja.

Rasti v cerkvenem občestvu

Posvečanje študiju liturgije, tako s strani profesorjev kot študentov, pomaga rasti v cerkvenem občestvu, kar je druga temeljna razsežnost, o kateri je spregovoril papež. »Liturgično življenje nas namreč v skupni pripadnosti Kristusu odpira za drugega, za najbližjega in najbolj oddaljenega od Cerkve. Slavljenje Boga pri liturgiji najde svojo potrditev v ljubezni do bližnjega, v prizadevanju za življenje kot bratov v vsakdanjih situacijah, v skupnosti, v kateri se nahajam, z njenimi prednostmi in omejitvami. To je pot resničnega posvečevanja. Zato je formacija Božjega ljudstva temeljna naloga za popolno cerkveno liturgično življenje.«

Poslanstvo – srečanje z drugimi

Tretji vidik vključuje poslanstvo, s katerim se sklene vsako liturgično obhajanje. »Kar živimo in obhajamo, nas vodi v srečanje z drugimi, srečanje s svetom, ki nas obdaja, srečanje veselja in stisk mnogih, ki morda živijo, ne da bi poznali Božji dar. Pristno liturgično življenje, zlasti evharistija, nas vedno spodbuja k dejavni ljubezni, ki je predvsem odprtost in pozornost do drugega. Takšna drža se vedno začne in se snuje v molitvi, zlasti v liturgični molitvi. In ta razsežnost nas odpira tudi za dialog, srečanje, ekumenskega duha, sprejemanje.«

Liturgija ni bojno polje za nebistvena vprašanja

Ob koncu je sveti oče poudaril, da mora liturgično življenje in tudi sam študij »voditi v večjo cerkveno edinost, ne v ločevanje«: »Ni mogoče častiti Boga in istočasno iz liturgije narediti bojno polje za vprašanja, ki niso bistvena; za že presežena vprašanja in za zavzemanje stališč do liturgije z ideologijami, ki delijo Cerkev. Evangelij in izročilo Cerkve nas pozivata, da smo trdno enotni o bistvenem in da upravičene razlike delimo v harmoniji Duha. Zato je koncil želel pripraviti obilno mizo Božje besede in evharistije, da bi omogočil navzočnost Boga sredi njegovega ljudstva. Tako Cerkev z liturgično molitvijo podaljšuje Kristusovo delovanje med moškimi in ženskami vseh časov in tudi sredi stvarstva, ko razdeljuje milost svoje zakramentalne navzočnosti. Liturgijo je treba proučevati, pri tem pa ostajati zvesti tej skrivnosti Cerkve.«

Cerkev mora živeti po liturgiji

Papež Frančišek je še dejal, da so izzivi našega sveta in sedanjega trenutka zelo močni. Cerkev tudi danes, tako kot vedno, mora živeti po liturgiji. Da bi bilo tako, so koncilski očetje opravili veliko delo. »Nadaljevati moramo to nalogo formiranja za liturgijo, da bi bili formirani od liturgije. Sveta Devica Marija in apostoli so skupaj molili, lomili kruh in živeli dejavno ljubezen z vsemi. Po njihovi priprošnji naj Cerkev danes in vedno omogoča ta model krščanskega življenja,« je dejal sveti oče in se zbranim zahvalil za njihovo služenje Cerkvi ter jih spodbudil, naj ga še naprej izpolnjujejo v veselju Duha.

 


Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.