Današnji evangelij me kar strese s svojo ostrino. Jezus, dobri pastir, pravi: »Kdor ne gre skozi vrata, ta je tat in ropar.« Nič ljubkega in sladkega ni v teh izjavah. Nasprotno, brezkompromisna odločnost. Kdor hoče imeti življenje, mora stopiti skozi vrata.

Kdo si danes še upa tvegati takšno radikalnost? Kdo upa reči v javnosti: Kdor ne sprejme Kristusa, ne bo rešen! Kdo upa reči, kdor ne gre v življenju skozi vrata, je tat in ropar? Pa vendar, če hočemo biti zvesti Evangeliju, moramo vzeti Jezusa zares. Poskušajmo razumeti, kaj pomeni prispodoba o staji, vratih in ovcah.

Ljudje smo ovce, staja je svet našega življenja v odnosih, Jezus je vrata. Jezus pravi, da je pot, resnica in življenje. Imeti življenje v obilju, živeti polno je mogoče le, če vzamemo Jezusa zares. Če je on vrata v stajo, lahko razumemo, da je vrata do sočloveka Resnica. Samo skozi resnico lahko stopim k drugemu. Samo če vzamem Resnico zares, nisem tat in ropar, ne koljem in ubijam. Če pa se želim resnici izogniti, stopam v odnose skozi okna, torej kradem, ropam in ubijam. Danes bi radi rekli, da ne vemo, kaj točno je resnica. Jezus se ne da zmesti. Veste, kaj je resnica, skoznjo morate, sicer ste roparji. Ni izgovorov za polresnice, ni izgovorov za diplomacijo in hinavščino. Samo resnica vodi v življenje.

Skratka:  Vsak odnos, v katerega ne vstopam skozi Kristusa, se bo prej ali slej sesul. Gradi samo ljubezen in ljubezen je ena sama – namreč Božja, katere smo deležni, ker smo iz nje ustvarjeni, po njej poklicani v življenje. Če v odnose ne vstopam s to Božjo ljubeznijo v sebi, potem pač ne ljubim, ne vstopam skozi vrata, ampak prilezem v odnos drugje. Takšen odnos potem ni več svoboden. Drugega si lastim, ga trgam stran »od črede«, si ga jemljem zase, ga hočem imeti pod kontrolo in ljubosumno lazim za njim. Dejansko je to drža, ki mori ljubezen. Ko se prepuščam ljubosumju, uničujem sebe, tistega, na kogar sem ljubosumen in tistega, zaradi kogar sem ljubosumen. Za ljubosumje so vedno potrebni trije in  to je prav satansko sprevrženo kopiranje Svete Trojice. V Sveti Trojici so tri Božje osebe svobodno zavezane druga drugi v Ljubezni. Neprestano se druga drugi podarjajo, zato njihova ljubezen neprestano raste in se svobodno odpira za vedno nove odnose. Iz tega temeljnega odnosa ljubezni se neprestano porajajo novi Božji otroci. Ljubosumje pa iz lažnega vtisa, da gre za ljubezen, zveže tri osebe in jih stiska v vedno ožji obroč, dokler popolnoma ne uniči odnosov… Osvobajajoče je slišati Jezusa, ko pravi: »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo.« Ostaja hrepenenje po tem svobodnem gibanju v odnosih, ki temeljijo na Kristusu – na Njem, ki je Ljubezen, Luč, Pot, Resnica, na Njem, ki je Življenje in je »prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.«

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.