Papež Frančišek je na Trgu sv. Petra na današnjo 5. velikonočno nedeljo vodil sveto mašo s kanonizacijo. Novi razglašeni svetniki so: Titus Brandsma, Lazar imenovan Devasahayam, Cezar de Bus, Alojzij Marija Palazzolo, Justin Marija Russolillo, Karel de Foucauld, Marija Rivier, Marija Frančiška Jezusova Rubatto, Marija Jezusova Santocanale, Marija Dominika Mantovani.

Homilija papeža Frančiška med kanonizacijo

Slišali smo nekaj besed, ki jih je Jezus izročil svojim, preden je šel s tega sveta k Očetu, besede, ki povedo, kaj pomeni biti kristjani: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj« (Jn 13,34). To je oporoka, ki nam jo je Kristus zapustil, temeljno merilo za razločevanje, ali smo res njegovi učenci ali ne: zapoved ljubezni. Zadržimo se pri dveh bistvenih prvinah te zapovedi: Jezusova ljubezen do nas – kakor sem vas jaz ljubil – in ljubezen, za katero nas prosi, da jo živimo – se ljubite med seboj.

Najprej kakor sem vas jaz ljubil. Kako nas je ljubil Jezus? Do konca, do popolne daritve samega sebe. Pretrese nas, ko vidimo, da je te besede izgovoril v temni noči, medtem ko je vzdušje, ki vlada v dvorani zadnje večerje, polno čustev in zaskrbljenosti: čustev, ker se Učitelj poslavlja od svojih učencev, zaskrbljenosti, ker napoveduje, da ga bo ravno eden izmed njih izdal. Lahko si predstavljamo, kakšno bolečino je nosil Jezus v duši, kakšna tema se je zgostila v srcih apostolov in kakšna grenkoba, videti Juda, ko je prejel grižljaj, ki ga je Učitelj pomočil zanj, da je odšel iz sobe in se podal v noč izdaje. In ravno v uri izdaje Jezus potrdi ljubezen do svojih. Kajti v temi in v viharjih življenja je to bistveno: Bog nas ljubi.

Bratje, sestre, naj bo to oznanilo središčno v izpovedi in v izrazih naše vere: »Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil« (1 Jn 4,10). Tega nikoli ne pozabimo. V središču niso naše sposobnosti in zasluge, ampak brezpogojna in zastonjska Božja ljubezen, ki je nismo zaslužili. Na začetku našega krščanstva niso nauki in dela, ampak začudenje ob odkritju, da smo ljubljeni še pred vsakim našim odgovorom. Medtem ko nas svet pogosto hoče prepričati, da smo vredni samo če dajemo rezultate, nas evangelij spominja na resnico življenja: ljubljeni smo. Naša vrednost je, da smo ljubljeni. Tako je zapisal neki duhovni učitelj našega časa: »Še preden nas je kateri koli človek videl, so nas videle ljubeče Božje oči. Še preden nas je kdor koli slišal jokati ali smejati se, nas je poslušal naš Bog, ki so ga sama ušesa v odnosu do nas. Še preden nas je kdorkoli na tem svetu nagovoril, nam je že govoril glas večne ljubezni« (J.H. Nouwen, Sentirsi amati, Brescia 1997, 50). On nas je prvi ljubil, On nas je čakal, On nas ljubi, On nas vedno ljubi. Naša identiteta je, da smo od Boga ljubljeni, to je naša moč, da smo od Boga ljubljeni.

Ta resnica od nas zahteva temeljito spreobrnjenje predstave, ki jo imamo pogosto o svetosti. Včasih smo s prevelikim vztrajanjem pri svojem prizadevanju za dobra dela ustvarili ideal svetosti, ki preveč temelji na nas, na osebnem junaštvu, na sposobnosti odrekanja, na žrtvovanju sebe, da bi osvojili nagrado. To je preveč pelagijanski pogled na življenje, na svetost. Na ta način smo iz svetosti naredili težko dosegljiv cilj, ločili smo jo od vsakdanjega življenja, namesto da bi jo iskali in objeli v vsakdanu, v cestnem prahu, v stiskah konkretnega življenja, in kakor je dejala sv. Terezija Avilska svojim sestram, »med kuhinjskimi lonci«. Biti Jezusovi učenci in hoditi po poti svetosti, predvsem pomeni, pustiti se preobraziti moči Božje ljubezni. Ne pozabimo prvenstva Boga nad jazom, prvenstva duha nad mesom, prvenstva milosti nad deli. Včasih damo večjo težo, pomembnost jazu, mesu in delom. Ne tako, prvenstvo Boga nad jazom, prvenstvo duha nad mesom, prvenstvo milosti nad deli.

Ljubezen, ki jo prejemamo od Gospoda, je moč, ki preoblikuje naše življenje: širi nam srce in nas pripravlja za ljubezen. Zato Jezus pravi – in to je drugi vidik – »kakor sem jaz vas ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj.« Ta tako ni samo povabilo k posnemanju Jezusove ljubezni; pomeni, da lahko ljubimo samo zato, ker nas je On ljubil, ker daje našim srcem svojega Duha, Duha svetosti, ljubezni, ki nas zdravi in preoblikuje. Zato se lahko odločamo in vršimo dejanja ljubezni v vsaki situaciji in z vsakim bratom in sestro, ki ga srečamo. Ker smo ljubljeni, imamo moč ljubiti. Tako kot sem ljubljen, tudi jaz lahko ljubim. Vedno naj bo ljubezen, ki jo izvršujem, povezana z Jezusovo ljubeznijo do mene. Tako kot me je On ljubil, lahko ljubim. Tako preprosto je krščansko življenje, tako preprosto. Mi smo ga z mnogimi stvarmi zapletli, a vendar je tako preprosto.

In kaj konkretno pomeni živeti to ljubezen? Preden nam je Jezus zapustil to zapoved, je umil noge učencem. Potem ko je to izgovoril, se je izročil na lesu križa. Ljubiti pomeni prav to: služiti in dati življenje. Služiti, torej ne postavljati v ospredje svojih interesov; razstrupiti se strupov pohlepa in tekmovalnosti; bojevati se proti raku brezbrižnosti in črvu samozadostnosti, deliti z drugimi karizme in darove, ki nam jih je Bog podaril. Konkretno,  vpraševati se, »kaj naredim za druge?«, – to je ljubiti – in vsakdanje stvari živeti v duhu služenja, z ljubeznijo in brez hrupa, ne da bi karkoli zahtevali.

In potem dati življenje, kar ni samo nuditi nekaj, kot na primer nekaj svojih dobrin drugim, ampak je dati samega sebe. Všeč mi je vprašati osebe, ki me prosijo za nasvet: »Povej mi, ti daješ miloščino?« »Da oče, dajem miloščino ubogim?« »In ko ti daš miloščino, se dotakneš roke osebe ali pa vržeš miloščino in (podrgneš ob sebi), da si očistiš roko?« Večinoma postanejo rdeči: »Ne, jaz se ne dotaknem.« »Ko ti daješ miloščino, gledaš v oči osebo, ki ji pomagaš ali pa gledaš vstran?« »Ne, jaz ne gledam.« Dotakniti se in gledati, ko daješ, je dotakniti se in gledati Kristusovo meso, ki trpi v naših bratih in sestrah. To je zelo pomembno.

Svetost ni sestavljena iz nekaj junaških dejanj, ampak iz veliko vsakdanje ljubezni.  »Ali si posvečen ali posvečena oseba? Mnogi ste danes tukaj. Bodi svet, sveta tako, da z veseljem živiš svojo podaritev. Ali si poročen, poročena? Bodi svet, sveta tako, da ljubiš in skrbiš za svojo ženo ali moža, kakor je to storil Kristus za Cerkev. Ali si delavec? Bodi svet tako, da pošteno in strokovno opravljaš svoje delo v službi bratom ter se boriš za pravice tvojih tovarišev, da ne ostanejo brez dela, da imajo vedno pravično plačo. Si oče, mati, dedek ali babica? Bodi svet tako, da potrpežljivo učiš otroke hoditi za Jezusom. Povej mi, ali imaš oblast? In tukaj je veliko ljudi, ki ima oblast. Vprašam vas: »Imaš oblast?« Bodi svet tako, da si prizadevaš za skupno blaginjo ter postavljaš ob stran osebne koristi.« (Apostolska spodbuda Veselite in radujte se, 14). Tako preprosta pot svetosti je, da vedno gledamo v drugih Jezusa.

Služiti evangeliju in bratom, darovati svoje življenje, ne da bi računali na osebno korist, – to je skrivnost: darovati, ne da bi računali na osebno korist – brez iskanja kakršne koli svetne slave, v ponižni skritosti kot Jezus. K temu smo poklicani tudi mi. Naši sopotniki, ki so bili danes razglašeni za svetnike, so na ta način živeli svetost: da so z navdušenjem sprejeli svojo poklicanost – nekateri duhovnika, druge redovnice in še drugi laika – so se razdali za evangelij, odkrili so veselje, ki mu ni para in postali svetal odsev Gospoda v zgodovini. Svetnik, svetnica je svetal odsev Gospoda v zgodovini. Skušajmo to tudi mi, saj pot svetosti ni zaprta, je za vse, je klic za vse nas, ki se začne s krstom, ni zaprta. Poskusimo tudi mi, kajti vsak izmed nas je poklican k svetosti, k enkratni in neponovljivi svetosti. Svetost je vedno izvirna, kakor je rekel blaženi Karel Acutis. Ni fotokopirane svetosti. Svetost je izvirna, je moja, tvoja…, vsakega od nas, je edinstvena in neponovljiva. Da, Gospod ima za vsakega načrt ljubezni, Gospod ima sanje za tvoje življenje, moje življenje, za življenje vsakega od nas. Kaj želite, da vam rečem? Živite ga še naprej z veseljem. Hvala.

 


Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.