Ljudje veliko časa posvečamo sovraštvu. To je lahko različne kategorije. Danes je veliko sovraštva do politikov, kar navadno sproščamo sami v sebi ali v pogovoru s svojimi prijatelji. Veliko sovraštva je prisotno med sosedi, sodelavci in celo v lastni družini.

Smo že kdaj pomislili, zakaj sploh sovražimo? Na »prvo žogo« bomo verjetno v en glas odgovorili, zato ker nam je tisti, ki ga sovražimo storil nekaj slabega. Ta odgovor je prepoceni, da bi mogel vsebovati resnico. Če je naša naklonjenost ali nenaklonjenost do nekoga odvisna od tega, kakšen je on do nas, potem pravzaprav priznavamo, da smo odvisni od drugega, konkretno od tistega, ki nam dela slabo.

Naše odzivanje na drugega je v prvi vrsti odvisno od nas samih. Ne glede na to, kaj se dogaja zunaj nas, se zrel človek vedno odloča sam, kako se bo obnašal do določenega dogodka ali določenega človeka.

V Sirahovi knjigi je zapisano: »Pomisli na poslednje reči in nehaj sovražiti« (Sir 28,6,). Vse to, kar smo povedali do sedaj je znak, da človek, kljub temu da mu čas hitro mineva, redko pomisli, da se bo njegovo življenje prej ali slej končalo in, da se bo znašel pred pragom večnosti.

Kaj so poslednje reči? S poslednjimi rečmi se človek sreča, ko ob smrti zapusti zemeljsko obliko bivanja. Te so smrt, sodba, pekel, nebesa

Sveto pismo zato priporoča, da večkrat pomislimo na smrt in ostale poslednje reči. V tej luči bo sovraštvo prej ali slej stopilo v ozadje, saj v luči večnosti nima nobenega pomena. Življenje, ki ga živimo na zemlji je samo odraz tistega, ki ga bomo živeli v nebesih. Če namreč sovražimo na zemlji, se bomo ob smrti težko odklopili od sovraštva.

Odgovor zrelega človeka na sovraštvo in na vsako drugo čustveno naravnanost je lahko samo ljubezen. Nihče, ki me sovraži, mi ne more ukazati, da ga ne smem ljubiti. Marsikdo se bo ob tem vprašal ali je to sploh mogoče? Odgovor se glasi, da je mogoče. To nam je pokazal Jezus Kristus, ki je izkusil najhujše sovraštvo, ki ga lahko človek izkusi.

V zadnjih urah svojega življenja je izkusil sovraštvo tistih, ki so ga obsodili na smrt, prav tako je izkusil popolno zapuščenost od tistih, ki so mu bili najbližji. Najbližji so mu bili njegovi učenci, ki pa so vsi, eden za drugim, strahopetno zbežali. Kljub temu se Jezus na njihovo naravnanost do njega ni odzval z enako mero, ampak je vse nepreklicno ljubil, tako sovražnike, kot svoj učence, ki so ga zatajili.

Naša rešitev je v nepreklicni Božji ljubezni do nas. Bog vedno čaka na nas in na našo odprtost srca. Rešitev za to, da bomo ob smrti pripravljeni na Božjo sodbo ni v tem, da skušamo popraviti sami sebe, ampak v tem, da sprejmemo Božjo ljubezen.

Ko sprejmemo Božjo ljubezen, bomo začeli tudi na svet, dogodke in ljudi gledati v Božji luči.