Duhovne misli Raniera Cantalamesse ob 6. velikonočni nedelji: Svoj mir vam dajem
Evangelist Janez, iz katerega so vzeti odlomki, ki jih beremo na nedelje po veliki noči, ima poseben, tako imenovani spiralni, vijačni način predstavljanja Jezusove misli. Ko enkrat določeno temo najavi, je ne izčrpa, da bi potem prešel na drugo, ampak se k njej večkrat vrača in ji vsakokrat doda nov element, s katerim jo poglobi. Predstavljajmo si človeka, ki se vzpenja po polžasto zavitih stopnicah proti vrhu zvonika. Zdi se, kakor da se vrti okoli samega sebe, dejansko pa je po vsakem prehojenem krogu nekoliko višje in vidi vedno dlje.
Snov, ki jo ponavlja v današnjem evangeliju, je ljubezen: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem«; novost je tema o miru. Prejšnjo nedeljo smo razmišljali o prvem elementu, tokrat pa se pomudimo ob novem elementu, še toliko bolj, ker gre za novost, h kateri vsi težimo: spregovorili bomo o miru.
»Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet.«
O kakšnem miru govori tukaj Jezus? Ne o zunanjem miru, ki je v odsotnosti vojn in sporov med ljudmi ali različnimi narodi. Ob drugih priložnostih govori tudi o tem miru; ko na primer pravi: »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi«. V današnjem odlomku govori o drugačnem miru, o tistem notranjem, o miru srca, o miru človeka s samim seboj in z Bogom. To lahko sklepam iz tistega, kar takoj za tem doda:
»Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.«
To me zavezuje, da zaenkrat pozabim, čeprav zelo pereče področje miru med narodi, rasami, verami in spregovorim o notranjem miru, o katerem se odloča v srcu vsakega od nas. To je temeljni mir, brez katerega ne obstaja noben drug mir. Milijarde kapljic umazane vode ne ustvarjajo čistega morja in milijarde nemirnih src ne ustvarjajo človeštva, ki bi živelo v miru. To je tisti mir, po katerem najbolj goreče hrepeni vsak človek. Če bi ljudi vprašali, kaj želijo v najglobljih globinah svojih src, sem prepričan, da bi, če bi imeli čas za razmislek, večina od njih odgovorila: »Mir, vsaj nekaj miru!« Mir je tisto, kar želimo našim dragim, ki zapuščajo ta svet: Naj počivajo v miru.
Če pa bi k prejšnjemu vprašanju dodali še naslednje: Kaj pa razumeš pod besedo mir, kaj iščeš, ko iščeš mir, odgovor ne bi bil tako neposreden. Naše razmišljanje o današnjem evangeliju bi nam rado pri tem pomagalo. Jezus uporablja besedo shalom. S to besedo so se Judje pozdravljali in se še danes pozdravljajo med seboj; s to besedo je on sam na velikonočni večer pozdravil učence in jim naročil, naj tako pozdravljajo ljudi: »V katero koli hišo pridete, recite najprej: ‘Mir tej hiši!’ In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam« (Lk 10,5-6). »Sin miru« je judovski način opisa »miroljubnega človeka«, ali bolje »pomirjenega človeka«.
Toda izhajati moramo iz Svetega pisma, da bi razumeli pomen miru, ki ga podarja Kristus. V Svetem pismu beseda shalom pove več kot preprosto odsotnost vojne in nereda. Pomeni blagostanje, počitek, varnost, uspeh, slava. Včasih je sinonim za odrešenje in dobro: »Kako ljubke so na gorah noge glasnika, ki oznanja mir, prinaša veselo novico, oznanja rešitev« (Iz 52,7). Nova zaveza se imenuje »zaveza miru« (Ez 37,26), evangelij je »evangelij miru« (Ef 6,15), kot da bi bila v besedi mir povzeta vsa vsebina zaveze in miru. Na začetku pisem apostoli vedno voščijo vernim »milost vam in mir«. Sveto pismo govori celo o »Božjem miru« (Flp 4,7) in o »Bogu miru« (Rim 15,32). Mir torej ne označuje le tega, kar Bog podarja, ampak tudi to, kar Bog je. V eni od hvalnic Cerkev imenuje Sveto Trojico »ocean miru«, pa ne gre le za pesniški izraz.
To nam govori, da tistega miru srca, ki si ga vsi želimo, brez Boga in zunaj njega ne moremo v vsej polnosti in za vedno doseči. Sv. Avguštin, ki je po različnih poteh iskal srečo in mir – v človeški ljubezni, v filozofiji, v slavi – je slednjič prišel do tegale sklepa: »Zase si nas ustvaril, Gospod, in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi.« Kdo bi mogel prešteti vse tiste, ki so za njim prišli do enakega sklepa in so za njim ponavljali iste besede. Kakor se voda »ne umiri« in ne neha teči, dokler se ne izlije v morje, tako tudi mi ne, dokler se ne odpočijemo v Bogu. Dante je vse to povzel v verzu, ki ga imajo nekateri za najlepšega v vsej Božanski komediji: »V njegovi volji je naš mir«.
Tako kot vse stvari, ki prihajajo od Boga, je tudi mir, preden je dolžnost ali naša pridobitev, predvsem dar, milost. »Svoj mir vam dajem«, pravi Jezus; ne reče: »pridobite si mir«. Ker ta mir prihaja od zgoraj, ni sam po sebi odvisen od zunanjih okoliščin, ki so lahko bolj ali manj naklonjene. Veselje in žalost, zdravje in bolezen se lahko menjavajo, prihajajo in odhajajo; to pa ne velja za globok mir srca, ko se enkrat naseli v nas. Morje je lahko na površini enkrat mirno in drugič razburkano, toda v globinah je vedno mirno.
Prav v teh primerih človek izkusi drugačnost tega miru (»ne kakor ga daje svet«). Pavel ga imenuje »mir, ki presega vsak um« (Flp 4,7), za katerega ni človeške razlage. Na vse nas je verjetno naredilo vtis, ko smo videli človeka, ki ohranja v sebi mir in uravnovešenost tudi v položajih, kjer običajno naletimo le na stisko in strah.
Jezus nam daje razumeti, kaj se zoperstavlja temu miru: vznemirjenost, tesnoba, strah: »Vaše srce naj se ne vznemirja«. To je zelo lahko reči, bomo ugovarjali. Kako pogasiti tesnobo, nemir, nervozo, ki nas vse uničujejo in nam preprečujejo, da bi užili vsaj nekaj miru? Nekateri so že po značaju, za razliko od drugih, k tem stvarem bolj nagnjeni. Če obstaja nevarnost, jo neverjetno povečajo, če obstaja težava jo stokrat pomnožijo. Vse postaja razlog za stisko.
Evangelij ne obljublja čudežnega zdravila za te reči; do določene mere je vse to del naše človeške narave, ko smo izpostavljeni grozečim silam, ki nas zelo presegajo. Eno zdravilo nam pa vendarle pokaže. Poglavje, iz katerega je vzet današnji evangeljski odlomek, se začenja takole: »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte« (Jn 14,1). Zdravilo je zaupanje v Boga.
Sveto pismo Boga pogosto primerja skali: »Gospod Bog je večna skala« (Iz 26,4). »Skala mojega srca in moj delež je Bog« (Ps 73,26). Ta izvirna podoba ima namen, da bi vlivala v človeka zaupanje in pregnala iz njegovega srca strahove. »Bog nam je zatočišče in moč, pomoč v stiskah, vedno navzoča. Zato se ne bojimo, ko se zemlja spreminja in se gore majejo v osrčju morja« (Ps 46,2-3). Namen vere je, v skladu z besedo, ki jo beremo pri Izaiju, da nam da »trdnost«: »Če ne boste verovali, ne boste obstali« (Iz 7,9). Čemu naj služi vera in čemu naj služi Bog, če ne prav temu?
Po zadnji vojni je izšla knjiga z naslovom Zadnja pisma iz Stalingrada. To so bila pisma nemških vojnih ujetnikov, obkoljenih v Stalingradu in so bila odposlana tik pred zadnjim odločilnim napadom ruske vojske, v katerem so vsi umrli. V enem od teh pisem, ki so jih odkrili šele po vojni, je mladi vojak pisal svojim staršem: »Ne bojim se smrti. Moja vera mi daje to čudovito gotovost!«
Poučno bi bilo primerjati krščansko in pa budistično pojmovanje miru, imenovano nirvana. V sedanjem kontekstu medverskega dialoga in globalizacije kultur ne moremo nezainteresirano zaobiti tistega, kar misli na milijone drugih ljudi, ki danes živijo na tej naši zemlji in so včasih celo naši sosedje ali pa pripadajo sosednji cerkvi. Nirvano razlagajo kot zanikanje in konec slehernega trpljenja in stiske, kot ugasnjenje želja, še posebej hrepenenja po življenju; mir (ki izhaja iz istega korena kot umreti), pa ne pomeni ugasnjenja, ampak uresničitev vseh želja; to je zmaga, ne zanikanje. Toda ta dva ideala med seboj nista nezdružljiva in ne gre izključiti rodovitne primerjave. Nirvana označuje negativni vidik miru, mir pa označuje pozitivni vidik nirvane. Tisto, kar budisti imenujejo Nič, ni za nas kristjane nič drugega, kot izpraznjenost in pričakovanje, da bi bili napolnjeni z Vsem, ki je Bog Oče, kakor nam ga je razodel Jezus Kristus. Z različnimi izrazi in po različnih poteh morda vsi, kristjani in budisti, težimo k istemu cilju.
Zdaj vemo, kaj si medsebojno voščimo, ko si med mašo s podajo rok izmenjujemo pozdrav miru. Drug drugemu želimo blagostanje, zdravje, dobre odnose z Bogom, s samimi seboj in z bližnjimi. Skratka, da bi imeli srce polno »miru, ki presega vsak um«.
Vir: https://www.kapucini.si/poslanstvo/cantalamessa/. R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 135-140. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap
Foto: Unsplash
Obj.: M. B.
Povej naprej.
Oglejte si še
