»Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo! V evangeliju današnjega bogoslužja Jezus, ko se poslavlja od svojih učencev med zadnjo večerjo, izreče neke vrste testament: ‘Mir vam zapustim’. In takoj za tem doda: ‘Svoj mir vam dam’ (Jn 14,27). Zaustavimo se pri teh dveh kratkih stavkih«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška, z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 6. nedeljo med letom.

Najprej mir vam zapustim. Jezus se poslavlja z besedami, ki izražajo ljubezen in vedrino. To pa počne v trenutku, ki je povsem nekaj drugega kot veder. Juda je odšel, da bi ga izdal, Peter ga bo zatajil, skoraj vsi pa ga bodo zapustili. Gospod to ve, pa vendar jim ne očita, ne uporablja strogih besed, ne izreka trdih govorov. Namesto, da bi pokazal vznemirjenost, ostane vljuden do konca. Neki pregovor pravi, da se umre tako, kot se živi. Zadnje Jezusove besede so pravzaprav bistvo njegovega življenja. Občuti strah in bolečino, vendar ne da prostor zameri in protestu. Ne pusti se zapasti v zagrenjenost, ne da si duška, ni nestrpen. Je v miru, takem miru, ki prihaja iz njegovega krotkega srca, v katerem je zaupanje. Od tu izvira mir, ki ga Jezus zapušča. Kajti drugemu ne moremo zapustiti mir, če ga nimamo v sebi. Ne moreš dati miru, če nisi v miru.

Mir vam zapustim. S tem Jezus pokaže, da je krotkost možna. On jo je utelesil ravno v najtežjem trenutku. Želi pa si, da se tako vedemo tudi mi, ki smo dediči njegovega miru. Hoče, da smo krotki, odprti, razpoložljivi za poslušanje, sposobni razelektriti spore in tkati soglasje. To je Jezusovo pričevanje in velja več kot tisoč besed in več kot številne pridige. Vprašajmo se, če mi, Gospodovi učenci, v krajih kjer živimo, se obnašamo tako, da pomirjamo napetosti in ugašamo spore? Se mi med trenji s kom, takoj odzovemo, vzrojimo ali pa znamo odgovoriti z nenasiljem ter s krotkimi besedami in dejanji? Vsakdo naj se vpraša, kako se odzove.

Takšna krotkost pa ni lahka. Koliko napora je potrebnega, da se na različnih nivojih razelektri napetost! Tukaj pa nam pride na pomoč Jezusov drugi stavek svoj mir vam dam. Jezus ve, da sami nismo sposobni ohraniti mir in je zato potrebna pomoč, dar. Mir je naše prizadevanje, predvsem pa je Božji dar. Jezus namreč pravi: »svoj mir vam dam; jaz vam ga dajem, a ne, kakor ga daje svet« (v. 27). Kaj je ta mir, ki ga svet ne pozna in nam ga Gospod podarja? Ta mir je Sveti Duh, Jezusov isti Duh. To je navzoč Boga v nas, to je »moč Božjega miru«. On, Sveti Duh je, ki razoroži srce in ga napolni z vedrino. On, Sveti Duh je, ki omehča trdoto in pogasi skušnjave, da bi napadali druge. On, Sveti Duh je, ki nas spomni, da so ob nas bratje in sestre in ne ovire ter nasprotniki. On, Sveti Duh je, ki nam da moč odpuščanja, sprave in ponovnega začetka. In z Njim se postane možje in žene miru.

Dragi bratje in sestre, noben greh, nobena zgrešenost, nobena zamera nam ne sme vzeti poguma, da z vztrajnostjo prosimo dar Svetega Duha, ki nam daje mir. Bolj ko čutimo, da je srce razburjeno, bolj ko v sebi čutimo vznemirjenost, nestrpnost, jezo, še bolj moramo prositi Gospoda za Duha miru. Navadimo se vsak dan reči: »Gospod, daj mi svoj mir, daj mi Svetega Duha«. To je lepa molitev. Skupaj jo izrecimo: »Gospod, daj mi svoj mir, daj mi Svetega Duha«. Nisem dobro slišal: »Gospod, daj mi svoj mir, daj mi Svetega Duha«. Prosimo ga tudi za tiste, ki živijo ob nas, za tiste, ki jih vsak dan srečamo, za voditelje narodov.

Marija naj nam pomaga sprejeti Svetega Duha, da bomo delavci za mir.

 


Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.