Priložnost za zapornike, žrtve nasilja, osebe s posebnimi potrebami

V okviru rubrike »Pripoved« portala Vatican News predstavljamo pričevanje Uga Bressanella, poslovneža, ki se je leta 2005 na višku svoje kariere na področju telekomunikacij odločil, da bo življenje posvetil ljudem v stiski. Z leti je tako v največjem italijanskem rezervatu Svetovnega sklada za naravo (WWF) nastala zgodba o uspehu, katere protagonisti so ženske, žrtve nasilja, mladoletniki z izkušnjo zlorab, osebe s posebnimi potrebami, zaporniki in begunci: projekt »Oaza jelena in lune«.

Kot pravi Bressanello, je bilo zanj odločilno srečanje s posvojenim otrokom, saj je v njegovem pogledu razumel, »da obstaja svet, ki ga je potrebno odkriti in ga do tedaj ni poznal.« Želel je biti koristen drugje kot dotlej ter svoj denar uporabiti za to, da bi dal priložnost tistim, ki nimajo mame ali očeta. Tako je z ženo Petro ter z njunimi otroki, s katerimi so se malo pred tem zaradi dela preselili iz Silicijeve doline na Sardinijo, začel odpirati hiše za zapuščene otroke. To je bilo prav v času, ko je vlada v Italiji zapirala sirotišnice. Bressanello je tako odložil suknjič in kravato ter govore o strateškem marketingu zamenjal za kašice, dude in plenice. Sprva je temu nameraval posvetiti svoje sobotno leto, ko pa je videl, kako se žalostni obrazi spreminjajo v vesele, je razumel, da to tudi njemu prinaša polnost ter da prejme mnogo več kot daje. Na tem področju je tako dejaven že skoraj dvajset let.

Sprejemni domovi za otroke in ženske

Na začetku je poskrbel za sprejem in otrok do starosti treh let ter za noseče žene iz težkih situacij, povezanih z drogo, prostitucijo, nasiljem ter revščino. Pozornost je prav tako namenil zapuščenim najstnikom iz kompleksnih družinskih situacij, staršem otrok, ki morajo zaradi bolezni preživeti daljša obdobja v bolnišnici, daleč stran od svojega doma, ter osebam s posebnimi potrebami.

Prestopniki, delo in ponovna vključitev v družbo

Vendar pa se njegova »multinacionalka solidarnosti« ni ustavila zgolj pri omenjenih sprejemnih domovih. Domus de Luna (Lunin dom) v sodelovanju z Gostiščem pridnih in porednih (Locanda dei Buoni e Cattivi) mladim ter mamicam, ki ne potrebujejo pomoči v oblike nastanitve, ter prestopnikom, ki jih predlaga center za mladoletnike, nudi priložnost za delo in ponovno vključitev v družbo. Bressanello je v eni izmed najbolj problematičnih sosesk na periferiji Cagliarija prav tako ustanovil Exmè, ki ima velik simbolni pomen: gre za alternativo ulični kulturi, ki je nastala na mestu, kjer je bila prej zapuščena tržnica, ki so jo uporabljali za trgovanje z drogami, tajne stave in živalske boje. Danes se lahko mladi na istem mestu srečujejo ter se izrazijo preko glasbe, umetnosti in športa. Prav tako imajo možnost za formacijo in izobraževanje, s čimer želijo preprečiti razširjeni pojav opuščanja šolanja. Od začetka pandemije je ustanova Domus de Luna konkretno pomagala pet tisoč družinam v stiski, saj je tistim, ki so izgubili službo, podarila nakupovalne vrečke z osnovnimi potrebščinami.

Oaza jelena in lune v naravnem parku

Leta 2019 pa je nastala Oaza jelena in lune. Gre za štiri tisoč hektarjev veliko področje, ki se nahaja v osrčju naravnega parka Gutturu Mannu na Sardiniji, 20 kilometrov od mesta Cagliari. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil to zasebni rezervat, ki je bil znan po divjem lovu ter po lovu na sardinskega jelena, ki mu je grozilo izumrtje. Zahvaljujoč kampanji zbiranja sredstev je Svetovni sklad za naravo odkupil velik del območja in poskrbel za ohranjanje jelenov: na začetku jih je bilo le nekaj deset, danes pa se je s pomočjo zaščite habitata te ogrožene vrste njihovo število povzpelo na preko 1500. Za to področje so značilne dolge doline s hitrimi potoki in mlakami. Favna je izredno zanimiva, medtem ko je v rezervatu z vidika flore pomemben prostran sredozemski gozd s prevladujočimi hrasti in plutovci ter grmičasto podrastjo.

 »Čudež« po poplavi: sodelovanje z zaporniki

Huda poplava leta 2018 ni povzročila le smrtnih žrtev in škode v mnogih predelih regije, temveč je uničila tudi rezervat in vse delo, ki so ga opravili do tedaj. Uničene so bile vse poti in tudi precejšen del vegetacije. Vendar pa se je prav po tem opustošenju zgodil neke vrste čudež, saj je prišlo do sodelovanja med Domus de Luna in centrom za mladoletnike v Cagliariju. Fantje iz zapora Uta in tisti, ki so na pogojnem izpustu, so začeli pomagati pri vzdrževanju naravne dediščine in varovanju biotske raznovrstnosti. Prav tako uporabljajo tehnologijo za zaščito in preprečevanje požarov in poplav ter za zagon energetsko učinkovitih struktur in sistemov.

Žrtve nasilja, osebe s posebnimi potrebami, odvisniki

Kot je pojasnil Bressanello, okoli 80 fantov, ki prihajajo na delo v omenjeno strukturo, prav tako sprejema turiste. Zaposleni so v okrepčevalnicah, kjer med drugim strežejo tradicionalno hrano in tipična sardinska vina. Posvečajo pa se tudi socialnemu kmetijstvu, nabiranju in predelavi zdravilnih rastlin, pridelavi medu … Lahko bi rekli, da gre za projekt, ki združuje tri besede: okolje, družbeno prizadevanje in prihodnost, z namenom, da bi dali delo in novo priložnost osebam, ki imajo zelo različne življenjske zgodbe. Med njimi so na primer ženske, ki so žrtve nasilja, mladi z Downovim sindromom ali avtizmom, mladi v kazenskih postopkih ter odvisniki od drog. Vsi v tem »raju na zemlji« sredi naravnega parka najdejo priložnost za skupno delo, da se naučijo novih poklicev in uživajo v čudoviti naravi.

Bližina in integracija vodita v zelo pozitivne izkušnje

Ta bližina in integracija pripomoreta k zelo pozitivnim izkušnjam: posamezniki se medsebojno bogatijo, naučijo se imeti radi druge, vidijo, da se na kupih ruševin kaže upanje. Bressanello je poudaril, da so na začetku v Oazo jelena in lune prihajali samo moški zaporniki, tako da se je sprva zaradi njihovega jezika in obnašanja, ki ni bilo ravno vljudno in prijazno, zdelo, da gre za neke vrste »vojašnico«. S prihodom žensk in oseb s posebnimi potrebami pa se je po njegovih besedah zgodil popoln preobrat: vzdušje je postalo družinsko, vedro, veliko je priložnosti za vzgojo in izobraževanje. Ustvarjajo se globoki odnosi, pri čemer je narava bistvenega pomena. Za zapornike, ki vsako jutro pridejo v Oazo z minibusom, je to še toliko bolj pomembno. Ves dan živijo zaprti med štirimi stenami in tisočerimi rešetkami, potem pa pridejo sem, ko so na vrsti, in se potopijo v ta neskončen in čudovit prostor, ki jim nudi drugačno zatočišče: dom, vendar na prostem, kjer poslušajo šumenje vode, šelestenje vetra, oglašanje jelenov. V vseh teh letih z nobenim izmed njih niso imeli nikakršnih težav. Domus de Luna prav tako izvaja prilagojene izobraževalne dejavnosti, saj so prisotni tudi specialni pedagogi in psihologi, ki naravo povezujejo z vprašanji odraščanja, življenjskimi odločitvami ter pomagajo pri odkrivanju novih hobijev in talentov.

Tematike okrožnice Laudato si’

Bressanello se pošali, da je v življenju sodeloval z nekaterimi duhovniki, čeprav sam ne pozna dobro katekizma. Vendar pa je na lastne oči videl, kako izjemne stvari se lahko rodijo iz srečanja med ranjeno naravo in osebo, ki je šla prav tako skozi preizkušnje. »Obstaja iskra novega življenja, ki jo okolje in človek podarjata drug drugemu: in v tej osmozi prepoznam pot Dobrega z veliko začetnico,« pravi predsednik fundacije Domus de Luna. Ob tem doda, da o mnogih stvareh, ki jih počnejo v Oazi, piše tudi papež Frančišek v okrožnici Laudato si’: »Ne gre le za ekologijo. Gre za pravičnost, solidarnost, karitativnost v polnem pomenu besede; za željo, da bi za to skupno dediščino skrbeli tudi z nasprotovanjem nebrzdanemu potrošništvu, s solidarnimi odločitvami, z naložbami v to, kar bo ostalo in kar je prav, da ostane nedotaknjeno za prihodnje rodove.«

Ganljivi zgodbi

Ob koncu predstavitve se Bresanello zaustavi še ob dveh izmed številnih dogodkov preteklih let, ki so ga posebej nagovorili in mu dajejo moč, da nadaljuje s svojim poslanstvom. Prvi je povezan z mladim zapornikom, ki prihaja v Oazo že dalj časa. »Ne govori veliko, saj je precej sramežljiv. Glede na to, da je spreten pri delu z lesom, so mu dali nalogo, naj popravi ograjo, ki jo je poškodovala poplava. Ko je prišel, je vzel orodje, začel brusiti les s smirkovim papirjem in si nenehno brisal oči.« Bressanello je mislil, da je razlog za to prah, tako da ga je skrbelo, da mu ne bi škodilo, vendar pa je kmalu razumel, da je šlo za solze hvaležnosti: počutil se je koristnega, svobodnega, rešenega. Drugi pa je primer fanta, ki je pred kratkim umrl za rakom: po velikem trpljenju in nemiru, po letih, ki jih je preživel v zaporu in zunaj njega, je v Oazi našel mir. Tik pred smrtjo skoraj ni mogel več stati, a je vseeno prihajal na delo; drugim je pričeval o lepoti tega kraja, o veselju, da mu je bila dana ta priložnost.«

 

---

Vir: Vatican News

Foto: Vatican Media

Obj.: M. B.