V soboto, 28. maja, je v stolnici v italijanskem mestu Modena potekala beatifikacija Luigija Lenzinija, duhovnika mučenca. Slovesno somaševanje je vodil kardinal Marcello Semeraro, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, ki je v homiliji poudaril, da je tudi novi blaženi sledil Jezusovemu zgledu dobrega Pastirja.

Življenjepis: začetki

Luigi Lenzini se je rodil 28. maja 1881 v premožni in globoko krščanski družini. V duhovnika je bil posvečen 19. marca 1904. Po opravljanju različnih pastoralnih služb je leta 1938 odšel na prakso v Rim. Leta 1941 je postal župnik v majhnem kraju Crocette di Pavullo. Gre za področje delovanja močno komunistično usmerjenih partizanov, kjer je bilo med letoma 1945 in 1946 ubitih 22 duhovnikov.

Mučeništvo

Lenzini je pri svojem poslanstvu pomagal vsem, ki so bili v stiski, ne glede na njihovo politično pripadnost. Večkrat so mu grozili in proti njemu sprožili kazenski postopek, vendar je bil zaradi nezadostnih dokazov oproščen. Kljub nadaljnjim grožnjam je še naprej vdano in z ljubeznijo opravljal svoje poslanstvo. V noči z 20. na 21. julij 1945 so ga zbudili pod pretvezo, naj bi podelil zakramente umirajočemu bolniku. Takoj je razumel, da gre za past, saj je bolnika obiskal prejšnji večer, zato je pozvonil, da bi pritegnil pozornost župljanov, ki so živeli v bližini, vendar brez uspeha. Ugrabitelji so začeli streljati na trgu pred cerkvijo, da bi tako ustrahovali vse, ki bi hoteli braniti župnika. Na pol oblečenega so ga odvedli v vinograd, ki je bil približno en kilometer oddaljen od župnišča, in ga prisilili, da si je sam izkopal grob. Po tem, ko so ga surovo pretepli in mu izpulili nohte, so ga ustrelili v glavo. Pokopali so ga z glavo navzdol, župljani pa so ga našli šele 28. julija.

Pastir je dober, ko sam postane hrana za ovce

Kardinal Semeraro je homilijo začel z naslednjimi besedami iz prebranega evangelija: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce.« (Jn 10,11) Ob tem je spomnil na besede sv. Anzelma, ki je zapisal, da je Jezus govoril o sebi in o pastirjih Cerkve: »Vendar pa ne gre za kakršnegakoli pastirja, ampak za dobrega pastirja.« (Homil. XV: PL 158, 671) Jezus je povedal, da je za pastirja bistveno to, da je pripravljen dati svoje življenje za ovce. Sveti Bonaventura je ob tem uporabil naslednjo prispodobo: dejal je, da je pastir dober, kadar on sam postane duhovna hrana za svoje ovce. Bonaventura piše, da je to podoba, ki »se mora vtisniti v srca pastirjev Cerkve kakor pečat, ki se vtisne v vosek, da jo bodo oni z besedo in zgledom vtisnili v srca vernikov.« (Serm. Dominic. 23, 3: Città Nuova, Rim 1992, 287). To je resnica, ki jo lahko imamo vedno v mislih, ko pristopamo k oltarju, kjer se hranimo z Jezusom evharistijo: pastor et pastus (pastir in hrana).

V težkih časih se je pokazalo, da je bil pristen pastir

Ta vidik nam je po besedah kardinala Semerara v pomoč tudi ko razmišljamo o novem blaženem, duhovniku Luigiju Lenziniju. »Kot pastir je učil krščansko ljudstvo s tem, da je skrbel za verouk otrok v župniji in v šoli, pri vsaki sveti maši pa je pridigal s preprosto in prepričljivo besedo. Blaženi Luigi Lenzini je kot pastir hranil vernike z daritvijo evharistije in s prinašanjem obhajila bolnikom; sam pa se je hranil z adoracijo najsvetejšega zakramenta. Kot pastir je bil pozoren do ubogih in je bil vedno na razpolago za karitativna dela, za pomoč ljudem v stiski in tolažbo tistim, ki so se znašli v težavah. … Ena izmed prič je povedala, da je bil duhovnik Lenzini “zelo strog in izredno dober”. V težkih časih se je pokazalo, da je bil pristen pastir in ne najemnik.«

»Normalno« življenje mu je pomagalo, da je bil pripravljen

Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov je nato spomnil, da so zadnji papeži pogosto govorili o izredni vrednosti »običajnosti« v krščanskem življenju. Tudi papež Frančišek je med kanonizacijo 15. maja letos poudaril, naj svetosti ne ločujemo od vsakdanjega življenja, ampak naj jo iščemo in objamemo v vsakdanu. »Novi blaženi je bil kot duhovnik in župnik strog, vendar pa je bil tudi simpatičen; z ljudmi je rad igral briškolo in v gostilni podelil kozarec dobrega vina. Prav to “normalno” življenje pa mu je pomagalo, da je bil pripravljen, ko je bil napaden in je bilo zaradi človeške krutosti njegovo telo iznakaženo. Cerkev ga razglaša za mučenca, ker priznava, da je bil njegov strahotni umor načrtovan in storjen iz sovraštva do vere, z namenom da bi odstranili katoliškega duhovnika.«

 


Vir: Vatican News

Foto: Vatican Media

Obj.: M. B.