Ko pomislim na svoj odnos do Marije, se najprej spomnim zaobljubljenega dne naših prednikov v Slavini. Naši predniki so vedeli zakaj se je potrebno zatekati k Mariji saj so v njej gledali mogočno priprošnjico. Ko razmišljam o zaobljubljenem  dnevu in Mariji, mi na misel pride svetopisemski odlomek o blagrih. V svojem življenju izkušam, da me povezanost z Marijo utrjuje v božjem otroštvu in mi ga odkriva na vedno nove načine. Ob njej odkrivam veličino majhnosti in skritosti.

Marija je neomajno zvesta, v duhu nenehno povezana z Bogom. Ko sem v molitvi povezan z njo, izkušam moč te globoke zvestobe. Če sem povezan z Bogom, potem sem kot drevo, zasajeno ob potokih voda, ki daje svoj sad ob svojem času in njegovo listje ne ovene.

Marija ni niti za trenutek odmaknila srca od Boga in vem, da se lahko vedno obračam nanjo s prošnjo za neomajno zvestobo Bogu.

Marija je bila krotka in ponižna. Sam imam s tem od nekdaj precej težav, sploh se rad jezim. Ko molim rožni venec, običajno pride vame več potrpežljivosti, več blagosti in pogled se mi zgosti v bistveno. Ker je bistven Bog, zmorem z Marijino pomočjo premagati nebistvene malenkosti, ki me spravijo iz tira. Zmožen sem odnosa, kjer vsi zmagamo.

Marija je neskončno usmiljena, njena poglavitna želja je, da bi bili vsi z Bogom, da bi ga ljubili in častili, ker je Bog. Nikoli se ne utrudi ponavljati eno in isto: Spravite se z Bogom. Molite. Molite. Molite. Njena potrpežljivost me nagovarja, ko hočem od ljudi okoli mene, da se spremenijo, da se poboljšajo, da so goreči, ko hoče, da prerastejo sami sebe. Ko molim z njo, ugotavljam, da se moram spremeniti najprej sam, da moram začeti pri sebi, da nimam pravice od drugih zahtevati več kot od sebe. Pravzaprav, da nimam pravice karkoli pričakovati.

Ko se zapletam v razne grehe obsojanja, spet iščem pomoč pri Mariji, ki je brezmadežna in jo prosim za čistost misli, besed in dejanj. Ko jo gledam, vem, da je čistost mogoča, da jo lahko z majhnimi odločitvami in majhnimi odpovedmi vsak dan povečujem. Vem, da mi bo Marija izprosila moč zanjo, če se bom nanjo obrnil in da lahko začnem znova.

Marija nenehno gara za mir. Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo božji sinovi. Ko mi zmanjka moči, da bi se trudil za mir v družini, službi, v raznih odnosih, vem, da bom našel oporo pri Mariji. Ko molim z njo, se v meni naseli mir, ki je nujno potreben za ta čas, v katerem v glavnem prevladujeta nemir in vsakovrstno hitenje na vse strani.

Največ tolažbe, opore in upanja najdem pri Mariji takrat, ko trpim. Iz izkušenj vem, da se lahko zjokam pri njej, da ji lahko izlijem svoje bolečine in trpljenje. Takrat, ko ponavadi ljudje odpovedo, izkušam vedno znova, da Marija ne odpove, ker je moja mati. Njena bližina in njena podpora mi pomagata, da lahko tudi v kakem težkem trenutku premorem nasmeh in pokončnost in lahko sprejmem tudi kakšen udarec, ne da bi me vrgel ob tla. Če pa me že, mi pomaga, da ne ležim na tleh predolgo.

Skratka, moja izkušnja z Marijo je ta, da me vedno znova pripelje do Jezusa. Ko se obrnem nanjo, vem, da me bo obrnila k Bogu. Njena edina želja je, da bi bil Bog ljubljen. Tudi v najtežjih trenutkih lahko računam nanjo. Njena bližina pomirja, me navdihuje, je dotik nebes. In kar je najpomembnejše: ostala bo z nami do konca, ker je mati. V njej je božja moč, ki premaga vsak človeški obup, vsako nemoč in še tako skelečo bolečino. Marija mi pomaga razločevati v vsakdanjem življenju in mi daje moč in pogum, da zmorem hoditi za Jezusom.

Zato, predvsem zato, so se naši predniki zatekali pod njeno varstvo.

Marija pa nam odpira tudi obzorja onkraj praga smrti, saj je bila z dušo in telesom poveličana.

Ena izmed nas je že v polnosti dosegla izpolnitev najglobljega človekovega hrepenenja. Ta resnica briše prah s temeljnih vprašanj od kod smo, kje je naš pravi dom, kaj so prednostne vrednote v življenju in znova izčiščuje odgovore nanje. Govori nam o tem, da ni naš zadnji cilj v boljšem standardu, v uveljavitvi pred ljudmi in v poklicu, v uresničitvi zgolj človeške ljubezni, ampak v izpolnitvi božjega načrta, ki se želi izteči v vstajenje telesa in duha vsakega izmed nas.

Marija, ki je vse ohranjala in premišljevala v svojem srcu, je torej za nas neizpraznljiv vrč odrešenjskega spominjanja in prepoznavanja božje dobrote v konkretni zgodovini. Ona ima med ljudmi najgloblje spoznanje vseh skrivnosti našega bivanja in odrešenja in je zato podoba in Mati Cerkve, ki prek praznikov bogoslužnega leta omogoča praznovanje in uresničevanje teh skrivnosti vsakemu posamezniku, ki se želi pridružiti občestvu Cerkve, Marija je zares naša Sestra in Mati.

Zato ne bežimo pred Marijo, saj se v njeni podobi najlažje prepoznamo takšni, kot bomo, ko bomo živeli v polnosti. Zlasti ko smo polni zlih slutenj o človeštvu, ko se nam temni in ne vidimo izhoda, takrat se zazrimo vanjo in videli bomo, kaj more narediti Bog iz človeka. Kadar gledamo Marijo, vemo, da naše upanje ni opij, utopija, beg, ampak vnaprej okušanje brezmadežne resničnosti, ki si jo je v svoji ljubezni do nas izmislil življenje ljubeči gospod Bog. Glejmo Marijo ure in ure, kot je to v Dresdnu vsako leto počel veliki ruski pisatelj Dostojevski. Na vprašanje zakaj tako gleda pa je prepričljivo odgovoril: Zato, da ne obupam nad človeštvom! Zadnje besede nima greh, ampak brezmadežnost.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.