Sveti oče je tudi med današnjo katehezo govoril o starosti. Izpostavil je, da ostarelosti in starostnih šibkosti ne smemo skrivati. Pozval je, naj starostnike varujemo in jih ne pozabimo, saj predstavljajo modrost in zaklad. Vsak naj se zaveda, da bo tudi sam enkrat star. Tako kot bi si želeli, da bi nas obravnavali v času starosti, tako tudi mi danes obravnavajmo starejše.

Današnja kultura ostarele osebe odrinja na obrobje, je dejal papež med splošno avdienco v sredo, 1. junija, ter pozval, da mora celotna družba poskrbeti za svoje ostarele ljudi, ki jih je vedno več in so pogosto tudi vedno bolj zapuščeni. Dejal je tudi, da lahko starostnik ob soočanju s svojo krhkostjo in pojemanjem moči ponovno odkrije molitev in priča o njeni moči. Izhodišče premišljevanja so bile psalmistove besede.

»Ti si moje upanje, o Gospod, moje zaupanje, Gospod, od moje mladosti. Nate sem se opiral od materinega telesa, od naročja moje matere si moj varuh, tebi velja moja hvalnica za vedno. Dal si mi videti stiske, mnoge in hude. Znova mi boš dal življenje, znova me boš vzdignil iz oceanov. Povečal boš mojo veličino, znova me boš potolažil.« Ps 71,5-6.20-21

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Lepa molitev ostarele osebe, ki jo najdemo v Psalmu 71, nas uči premišljevati o močni napetosti, ki naseljuje stanje ostarelosti, ko je spomin na premagane napore in prejete blagoslove postavljen na preizkušnjo vere in upanja.

Preizkušnja se že sama po sebi kaže s slabotnostjo, ki spremlja prehod skozi šibkost in ranljivost starostnega obdobja. Psalmist – starček, ki se obrača na Gospoda – izrecno omenja dejstvo, da ta proces postane povod za zapustitev, prevaro, zanemarjanje in objestnost, ki se včasih zgrnejo na starostnika. Oblika strahopetnosti, v kateri smo v tej naši družbi specializirani. To je res. V tej družbi odmetavanja, v kulturi odmetavanja, so ostarele osebe postavljene na stran in zaradi tega trpijo. Ne manjka namreč takšnih, ki izkoriščajo leta starejšega človeka, da bi ga prevarali in ga ustrahovali na tisoč načinov. V časopisih pogosto beremo ali pa slišimo novice o starejših ljudeh, ki so brezobzirno ogoljufani za svoje prihranke, ki so ostali brez varstva in zapuščeni brez oskrbe ali ki se jih prezira in ustrahuje, da bi se odpovedali svojim pravicam. Takšne krutosti se dogajajo tudi v družinah, kar je zelo resna stvar. Ostareli ljudje, ki so odvrženi, zapuščeni v domovih za starejše, ne da bi jih otroci prišli obiskat ali pa pridejo le nekajkrat na leto. Starostnik, ki je postavljen v kot življenja. In to se dogaja v družinah, dogaja se danes, vedno se je dogajalo. O tem moramo razmisliti.

Celotna družba se mora podvizati in poskrbeti za svoje ostarele ljudi, saj so zaklad, ki jih je vedno več in so pogosto tudi vedno bolj zapuščeni. Ko slišimo o starejših, ki jim je odvzeta samostojnost, varnost in celo dom, razumemo, da ambivalenca današnje družbe do starejših ni problem občasnih izrednih razmer, temveč je poteza kulture odmetavanja, ki zastruplja svet, v katerem živimo. Starostnik v psalmu zaupa Bogu svoj brezup: »Zakaj moji sovražniki govorijo o meni, tisti, ki prežijo na moje življenje, se skupaj posvetujejo in pravijo: “Bog ga je zapustil, zasledujte in zgrabite ga, saj ni rešitelja.“« (Ps 71,10-11). Posledice so usodne. Starost ne izgubi samo svojega dostojanstva, ampak se pojavi celo dvom, da si zasluži nadaljevanje. Tako smo vsi v skušnjavi, da bi skrili svojo ranljivost. Skrili svoje bolezni, svoja leta in svojo ostarelost, saj se bojimo, da so predsoba za našo izgubo dostojanstva. Vprašajmo se: Je prav vzbujati to občutenje? Kako to, da se moderna civilizacija, tako napredna in učinkovita, nahaja v takšnem nelagodju pred boleznijo in starostjo? Da skriva bolezen, skriva starost? In kako to, da je politika, ki se tako zavzema za opredeljevanje dostojnega preživetja, istočasno neobčutljiva za dostojanstvo ljubečega sobivanja z ostarelimi in bolnimi?

Psalmist, ki vidi svojo starost kot poraz, ponovno odkrije zaupanje v Gospoda. Čuti potrebo po pomoči. In se obrne na Boga. Sveti Avguštin v komentiranju tega psalma spodbuja ostarelega človeka: »Ne boj se, da bi te na stara leta zapustili. […] Zakaj se bojiš, da te bo [Gospod] zapustil, da te bo zavrnil v času tvoje starosti, ko ti bodo pošle moči? Nasprotno, takrat bo v tebi njegova moč, ko bo tvoja moč pojemala.« In ostareli psalmist kliče: »V svoji pravičnosti me reši in osvobodi, nagni k meni svoje uho in me odreši. Bodi mi utrjena skala, h kateri lahko vedno pridem. Odločil si, da me boš odrešil, zakaj ti si moja skala in moja trdnjava« (Ps 71,2-3). Prošnja priča o Božji zvestobi in postavlja pod vprašaj njegovo zmožnost, da pretrese popačeno vest, ki je neobčutljiva za priliko o smrtnem življenju, ki ga je treba varovati v njegovi celovitosti. Zatem takole moli: »O Bog, ne bodi daleč od mene! Moj Bog, hiti mi pomagat! Naj bodo osramočeni, naj preminejo, kateri me obtožujejo, naj se obdajo s sramotenjem in zasramovanjem, kateri iščejo mojo nesrečo« (Ps 71,12-13).

Zares bi se morali sramovati tisti, ki izkoriščajo slabost bolezni in starosti. Molitev v srcu starostnika prenavlja obljubo o Božji zvestobi in njegovem blagoslovu. Starostnik ponovno odkrije molitev in priča o njeni moči. Jezus v evangeliju nikoli ne odkloni molitve nekoga, ki potrebuje pomoč. Ostarele osebe zaradi svoje šibkosti lahko osebe drugih starostnih obdobij naučijo, da se moramo vsi izročiti Gospodu in klicati njegovo pomoč. V tem smislu se moramo vsi učiti od starosti: da, v starosti je dar, ki ga razumemo kot prepustitev oskrbi drugim, začenši s samim Bogom.

Obstaja torej »nauk šibkosti«, ki ne skriva šibkosti. So resnične in stvarne. Obstaja nauk šibkosti, na katerega nas starost lahko verodostojno opozarja skozi vse človeško življenje. Ne skrivati starosti, ne skrivati starostnih šibkosti. To je nauk za vse nas. Ta nauk odpira odločilno obzorje za reformo naše lastne civilizacije, reformo, ki je neobhodna za skupno bivanje vseh. Odrinjenost ostarelih oseb na obrobje, tako na pojmovni kot praktični ravni, uničuje vse življenjska obdobja, ne le starosti. Vsak od nas lahko danes pomisli na starejše v družini: kakšen odnos imam do njih, se jih spominjam, jih obiskujem? Ali se trudim, da jim ničesar ne bi manjkalo? Ali jih spoštujem? Ostareli, ki so v moji družini: mislim na mamo, očeta, dedka, babico, strice, prijatelje? Ali sem jih izbrisal iz svojega življenja? Ali pa grem k njim po modrost, modrost življenja? Ne pozabi, da boš tudi ti star ali stara. Starost pride za vsakogar. Kakor bi si ti želel, da bi te obravnavali v času starosti, tako tudi ti danes obravnavaj starejše. So spomin družine, spomin človeštva, spomin države. Varovati ostarele ljudi, ki predstavljajo modrost. Naj Gospod ostarelim ljudem, ki so del Cerkve, podeli velikodušnost tega klica in tega izziva. Naj nas to zaupanje v Gospoda okuži. In to v dobro vseh, njih, nas in naših otrok. Hvala.

 


Vir: Vatican News

Foto: Vatican Media

Obj.: M. B.