Recimo da “prinesti dar k oltarju“, za kristjana pomeni priti v cerkev. Kaj Jezus torej hoče povedati, ko pravi, naj odidemo izpred oltarja in se prej spravimo z bratom? Ali naj ne hodimo več v cerkev?

Pravo vprašanje je: zakaj hodim v cerkev? Ker mislim, da bom avtomatsko odrešen, če grem tja? Razumem torej Boga kot avtomat, v katerega vržem žeton, npr. reden obisk maše, pa bom dobil od Boga, kar želim? Če mislim, da bom z natančnim izpolnjevanjem predpisov in udeležbo na obredih sprostil Božjo moč, s katero si bom potem lahko pomagal k uresničitvi svojih ciljev, potem ne verujem v pravega Boga, ampak v magijo.

Zakaj potem mnogi zapustijo Boga in Cerkev? Ker vržejo “žeton“ v ta “avtomat“, pa ne prejmejo nobene (po)moči od Boga. Ker to ne deluje. Nikoli! Ker skrivnih moči ni, ker uroki ne delujejo. Moč ima samo Bog!

Bog pa ni neka neosebna sila, ampak oseba, ki me ljubi in ga poskušam ljubiti nazaj. Odnos z Očetom, Bratom, Duhom, Božjo Osebo, ta odnos ljubezni nas odrešuje. Odrešuje Bog, ki me ima rad. On naredi, da sem rešen, ne odrešim se jaz sam z nekim abrakadabra.

Zakaj torej pustiti dar pred oltarjem in se prej pobotati z bratom? Ker če se nočeš pobotati z bratom, ti tudi 10.000 maš ne bo pomagalo. Maša ni žeton, ki odpira nebeške zapornice, ampak srečanje z Bogom. Če se nočeš srečati s sočlovekom, si si zaprl pot tudi do Boga. Prava ljubezen namreč je, če je do vseh ali pa je sploh ni. Ko pa se srečaš, pobotaš s sočlovekom, pa pridi in daruj dar na oltarju in Bog te bo uslišal.

Pot odpuščanja – to je nerazumna ljubezen. Odpuščanje sodi v jedro krščanstva: ljubiti sovražnika in odpuščati. To je enkratno in nerazumljivo. Nemogoča naloga.

Na gospodarskem, političnem in celo na verskem področju odpuščanje ni v modi. Ljubiti ljudi, ker so tako ljubeznivi – to vodi v polom. Bila bi utvara, če bi hoteli trajno ljubiti človeka v imenu neke abstraktne ideje, ideologije, »splošnega blagostanja« ali »v imenu človeštva«.

Sovražnika ljubiti in mu odpuščati, zlo vračati z dobrim – vse to bi res bil nesmisel brez globljega motiva.

Kristjan najde ta motiv v Jezusu; sočloveka ljubi kot človeka zaradi njegovega dostojanstva, veličine in lepote. Toda če je človek zavozil, se zaprl v smrtni krog neprijaznosti, zla, nasilja in sovraštva, išče kristjan izhod pri Jezusu, v njegovem poslanstvu, njegovem življenju in njegovi osebi.

Samo odpuščanje zmore privesti do popolne spremembe v človeškem vedenju. Odpuščanje zahteva pogum, tveganje in ustvarjalno fantazijo. Podaritev odpuščanja je za človeka, ljudstvo ali narod najboljša in najučinkovitejša strategija, da bi živeli v miru in preživeli v svetu, polnem sovraštva.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.