V nedeljo, 5. junija, na slovesen praznik binkošti, je v baziliki sv. Petra potekala sveta maša, ki jo je v prisotnosti papeža Frančiška daroval kardinal Re, dekan kardinalskega zbora. Med homilijo je zbrane nagovoril papež Frančišek.

V zadnjem stavku evangelija, ki smo ga poslušali, Jezus da izjavo, ki nam daje upanje in nas istočasno spodbuja k razmišljanju. Učencem pravi: »Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal« (Jn 14,26). Ta »vsega« nas preseneti. »Pridi Sveti Duh, spomni me Jezusa, razsvetli moje srce.« Vprašamo se: v kakšnem smislu daje Duh tistemu, ki ga sprejme, to novo in polno razumevanje? Ne gre za vprašanje količine, ne za akademsko vprašanje. Bog iz nas noče napraviti enciklopedij ali učenjakov. Ne. Gre za vprašanje kakovosti, pogleda, občutka. Duh nam da, da vse vidimo na nov način, skladno z Jezusovim pogledom. To bi izrazil takole: na veliki poti življenja nas uči, kje začeti, katere poti ubrati in kako hoditi. Sveti Duh nam pove, kje začeti, po kateri poti hoditi in kako hoditi. Gre za slog kako hoditi.

Najprej: kje začeti. Duh nam namreč pokaže izhodišče duhovnega življenja. Katero? O tem Jezus govori v današnji prvi vrstici, kjer pravi: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi« (v. 15). Če me ljubite, boste spolnjevali. To je logika Duha. Mi pogosto razmišljamo obratno: če izpolnjujemo, ljubimo. Navajeni smo misliti, da ljubezen v bistvu izhaja iz našega spoštovanja pravil, iz naše sposobnosti in iz naše vernosti. Duh pa nas spominja, da je brez ljubezni v temelju vse drugo prazno. In da se ta ljubezen ne rojeva toliko iz naših sposobnosti. Ta ljubezen je njegov dar. On nas uči ljubiti, zato moramo prositi za ta dar. Duh ljubezni polaga v nas ljubezen. On nam da čutiti, da smo ljubljeni in nas uči ljubiti. On je »motor« našega duhovnega življenja. On je, ki v nas vse poganja. Toda, če ne začnemo iz Duha, s Duhom in po Duhu, ne bomo mogli prehoditi poti.

Tega nas spominja on sam, ker je Božji spomin. Duh je Božji spomin, je Tisti, ki nas spominja vseh Jezusovih besed (prim. v. 26). Sveti Duh je dejaven spomin, ki v srcu vžiga in ponovno razvnema ljubezen do Boga. Njegovo prisotnost smo doživeli v odpuščanju grehov, ko nas je napolnil njegov mir, njegova ljubezen, njegova tolažba. Bistveno je, da ta duhovni spomin gojimo. Vedno se spomnimo stvari, ki niso dobre: v nas pogosto zveni glas, ki nas spominja na neuspehe in neprimernosti, ki nam pravi: »Vidiš, še en padec, še eno razočaranje, nikoli ti ne bo uspelo, nisi sposoben«. To je grd in slab odpev. Sveti Duh  pa nas spominja na nekaj čisto drugega: »Si padel? Toda Božji sin si. Si padla? Božja hči si, enkratna, izbrana, dragocena. Si padel? Ampak vedno si ljubljen, vedno ljubljena. Tudi če si izgubil zaupanje vase, Bog zaupa vate!« Spomin Duha je to in Duh nenehno spominja, da se te Bog spominja. Ti boš izgubil spomin na Boga, toda Bog ga ne izgubi do tebe. Nenehno se te spominja.

Vendar bi ti lahko ugovarjal, da so to lepe besede. Imam namreč toliko težav, ran in skrbi, ki niso rešljive z lahkimi tolažbami! No, prav tukaj Duh prosi, da bi lahko vstopil. Kajti On, Tolažnik, je Duh ozdravljenja, je Duh vstajenja in lahko preoblikuje tiste rane, ki te pečejo znotraj. On nas uči, naj ne izrežemo spominov na ljudi in razmere, ki so nas prizadele, ampak naj jim pustimo bivati v njegovi navzočnosti. Tako je naredil z apostoli in njihovimi polomi. Pred trpljenjem so zapustili Jezusa, Peter ga je zatajil, Pavel je preganjal kristjane. Koliko napak, koliko občutkov krivde! Mi mislimo na naše napake, mnoge napake, koliko občutkov krivde. Sami ne bi našli izhoda. Sami ne, s Tolažnikom da. Ker Duh ozdravi spomine. Kako? Tako da na vrh seznama vrne tisto, kar je pomembno. Spomin na Božjo ljubezen, njegov pogled na nas. Tako v življenju napravi red. Uči nas, naj se sprejmemo; uči nas, naj odpuščamo; uči nas, naj si odpustimo, kar ni tako lahko. Duh nas uči to pot; uči nas spraviti se s preteklostjo in ponovno začeti.

Poleg tega, da nas spomni na izhodišče, kar je druga točka, nas Duh uči, katere poti naj uberemo. Najprej nas spomni na izhodišče, sedaj pa nas uči, po kateri poti hoditi. To izvemo iz drugega berila, kjer sv. Pavel pojasnjuje, da tisti, »ki se dajo voditi Božjemu Duhu« (Rim 8,14), »ne živijo po mesu, ampak po Duhu« (v. 4).  Drugače povedano, Duh nam na bivanjskih križiščih predlaga najboljšo pot, po kateri naj bi krenili. Zato je pomembno, da znamo razločevati njegov glas od glasu zlega duha. Oba nam govorita. Pomembno je naučiti se razločevati, da bi razumeli, kje je glas Duha in ga prepoznali ter hodili po poti, sledili stvarem, ki nam jih On pravi.

Navedimo nekaj primerov. Sveti Duh ti ne bo nikoli rekel, da je na tvoji poti vse dobro. Nikoli ti ne bo rekel, ker ni res. Nikoli. Ne, popravlja te, te spravi v jok zaradi grehov. Spodbuja te, da se spremeniš, da se boriš s svojimi lažmi in dvoličnostmi, čeprav to terja napor, notranji boj in žrtev. Hudobni duh pa te spodbuja, da vedno delaš to, kar se ti zdi in ti je všeč. Vodi te v prepričanju, da imaš pravico svojo svobodo uporabiti, kakor ti paše. Potem pa, ko ostaneš s praznino v sebi, – težka je ta izkušnja, da se čutiš praznega, mnogi med nami smo jo čutili – torej, ko ostaneš s praznino v sebi, te obtožuje in te meče ob tla, te uniči. Sveti Duh, ki te na poti popravlja, te nikoli ne pusti na tleh, ampak te prime za roko, te tolaži in te vedno spodbuja.

Ko vidiš, da se v tebi prepletajo grenkoba, pesimizem in žalostne misli, je dobro vedeti, da to nikoli ne prihaja od Svetega Duha. Prihaja od zla, ki se dobro počuti v negativnosti in pogosto uporablja to strategijo: goji nepotrpežljivost, samopomilovanje, zbuja ti potrebo, da se smiliš samemu sebi in da se na težave odzoveš s kritiziranjem ter vso krivdo preložiš na druge. Dela nas nervozne, sumničave in da se pritožujemo. Sveti Duh pa nas nasprotno vabi, naj nikoli ne izgubimo zaupanja in naj vedno začnemo znova. Kako? Tako da začnemo prvi, ne da bi čakali, da bo začel nekdo drug. In potem tako, da vsakemu, ki ga srečamo, prinašamo upanje in veselje in ne pritožb; tako da nikoli ne zavidamo drugim, ampak se razveselimo njihovih uspehov.

Poleg tega je Sveti Duh konkreten, ni idealist: hoče nas osredotočiti na tukaj in sedaj, ker sta kraj, kjer smo in čas, ki ga živimo, prostora milosti. Kraj milosti je danes konkreten kraj, je sedaj tukaj. Kako? Niso fantazije, ki si jih izmišljamo, ampak je Duh, ki te vedno vodi v konkretnost. Hudobni duh pa nas hoče odvrniti od tukaj in sedaj, nas z glavo odpeljati drugam. pogosto nas zasidra v preteklosti: v objokovanje, v nostalgijo, v tisto, česar nam življenje ni dalo. Ali pa nas postavlja v prihodnost, goji bojazni, strahove, utvare in lažna upanja. Sveti Duh pa ne, vodi nas, da ljubimo tukaj in sedaj: ne idealnega sveta, idealne Cerkve, ampak tisto, kar obstaja, v sončni svetlobi, v preglednosti, v preprostosti. Kolikšna je razlika z zlom, ki podžiga zadeve, povedane za hrbtom, opravljanje, govorice! Govorica je grda navada, saj uničuje istovetnost oseb.

Duh hoče, da smo skupaj, utemelji nas kot Cerkev in danes – to je tretji in zadnji vidik – uči Cerkev, kako naj hodi. Učenci so se skrivali v dvorani zadnje večerje, potem pa se nanje spusti Duh in jih odpelje ven. Brez Duha so ostajali sami med seboj, z Duhom se odprejo vsem. V vsakem obdobju Duh prevrača naše sheme in nas odpira svoji novosti. Vedno je novost Boga in to je novost Svetega Duha, ki Cerkev vedno uči življenjske nuje, da gre ven, fizične potrebe po oznanjevanju, da ne ostane zaprta sama vase: naj ne bo čreda, ki utrjuje ograjo, ampak odprt pašnik, da se bodo vsi lahko hranili z Božjo lepoto; naj bo gostoljuben dom brez pregradnih sten. Posvetni duh pritiska na nas, da bi se osredotočili samo na svoje težave in interese, na potrebo po tem, da se zdimo pomembni, na neutrudno obrambo svoje narodne in skupinske pripadnosti. Sveti Duh pa ne tako, ampak nas vabi, naj pozabimo nase in se odpremo vsem. Na ta način pomlaja Cerkev. Bodimo pozorni: on jo pomlaja, ne mi. Kajti Cerkev se ne načrtuje sama in projekti posodobitve niso dovolj. Duh nas osvobaja obsedenosti z nujnostmi in nas vabi, naj hodimo po starih in vedno novih poteh, po poteh pričevanja, uboštva, poslanstva, da bi nas osvobodil samih sebe in nas poslal v svet.

In na koncu nekaj, kar je zelo zanimivo. Sveti Duh je avtor delitve, celo hrupa in določenega nereda. Pomislimo na binkoštno jutro. Avtor ustvari ločitev jezikov, drž… to je bil hrup! Toda na enak način je Avtor harmonije. Ločuje z različnostjo karizem, a to je navidezna ločitev, ker gre za pravo delitev, ki vključuje v harmonijo. S karizmami ustvarja ločitev, a z vsemi temi delitvami ustvarja harmonijo in to je bogastvo Cerkve.

Bratje in sestre, stopimo v šolo Svetega Duha, da nas bo naučil vsega. Kličimo ga vsak dan, da nas bo spomnil, naj vedno izhajamo iz Božjega pogleda na nas, naj se odločamo ob poslušanju njegovega glasu, naj hodimo skupaj kot Cerkev, poslušni Njemu in odprti svetu. Tako naj bo.

 


Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.