Kateheza med splošno avdienco, 8. junija, ki je potekala na Trgu svetega Petra, je ponovno govorila o obdobju starosti. Papež je v ospredje postavil pogovor med Jezusom in Nikodemom ter vprašanji, »kako se more človek roditi, če je star«, in kaj pomeni »roditi se od zgoraj«.

Jezus je odgovoril in mu rekel: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« Nikodém mu je dejal: »Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič v telo svoje matere in se roditi?« Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. (Jn 3,3-6)

Kateheza: »Kako se more človek roditi, če je star?« (Jn 3,4)

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Med najpomembnejšimi starejšimi liki v evangelijih je Nikodem – eden od voditeljev Judov –, ki je hotel spoznati Jezusa in je ponoči na skrivaj prišel k Njemu (prim. Jn 3,1-21). V pogovoru med Jezusom in Nikodemom se pokaže bistvo Jezusovega razodetja in njegovega odrešenjskega poslanstva, ko pravi: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).

Jezus pravi Nikodemu, da se je treba »roditi od zgoraj«, če kdo hoče »videti Božje kraljestvo«. Ne gre za to, da bi ponovno začeli z rojstvom, ponovili naš prihod na svet, pri tem pa upali na novo reinkarnacijo, ki nam bo odprla naše možnosti za boljše življenje. To ponavljanje je brez smisla. Življenje izprazni vsakega smisla in ga izbriše, kot da bi bil neuspešen eksperiment, iztrošena vrednota, zapravljena praznina. Ne, to ni to. Ponovno rojstvo, o katerem govori Jezus, je nekaj drugega. Življenje je dragoceno v Božjih očeh: opredeli nas kot stvaritve, ki jih On ljubi z nežnostjo. »Rojstvo od zgoraj«, ki nam omogoča, da »vstopimo« v Božje kraljestvo, je rojstvo v Duhu, prehod skozi vode proti obljubljeni deželi stvarstva, ki je spravljeno z Božjo ljubeznijo.  Gre za rojstvo od zgoraj z Božjo milostjo. Ne gre za ponovno fizično rojstvo.

Nikodem narobe razume to rojstvo in kot dokaz njegove nemožnosti navede starost: človek se neizogibno stara, sanje o večni mladosti se dokončno odmaknejo, iztrošitev pa je izid vsakega rojstva v času. Kako si lahko kdo predstavlja usodo, ki ima obliko rojstva? Tako razmišlja Nikodem in ne najde načina, da bi razumel Jezusove besede. To ponovno rojstvo, kaj je?

Nikodemov ugovor je za nas zelo poučen. V luči Jezusove besede ga namreč lahko spremenimo v odkritje poslanstva, ki je lastno starosti. Ne le da starost ni ovira za rojstvo od zgoraj, o katerem govori Jezus, temveč postane primeren čas, da ga osvetlimo in razrešimo dvoumnosti izgubljenega upanja. Naša doba in naša kultura, ki kažeta zaskrbljujočo težnjo, da bi rojstvo otroka obravnavali kot preprosto vprašanje proizvodnje in biološke reprodukcije človeškega bitja, nato gojita mit o večni mladosti kot obupano obsedenost z neuničljivim telesom. Zakaj je starost v mnogih pogledih prezirana? Zakaj se starost prezira? Ker nosi neizpodbiten dokaz o zavrnitvi tega mita, ki bi nas želel vrniti v maternico, da bi bili večno mladi v telesu.

Tehnologija je temu mitu privlačna v vseh pogledih: medtem ko čakamo, da bomo premagali smrt, lahko telo ohranjamo pri življenju z zdravili in kozmetiko, ki upočasnijo, skrijejo, odstranijo starost. Seveda je dobro počutje ena stvar, hranjenje mita pa druga. Vendar pa ne moremo zanikati, da nam zmeda med tema dvema vidikoma povzroča določeno umsko zmedo. Pomešati dobro počutje s hranjenjem mita o večni mladosti. Veliko se naredi, da bi si povrnili mladost: veliko ukan, veliko kirurških posegov, da bi bili videti mladi. Na misel mi prihajajo besede italijanske igralke Magnani. Ko so ji rekli, da bi si morala odstraniti gube, je odgovorila: »Ne, ne dotikajte se jih. Veliko let je bilo potrebnih, da sem jih dobila. Ne dotikajte se jih!« Za to gre: gube so simbol izkušnje, simbol življenja, simbol zrelosti, simbol prehojene poti. Ne dotikajte se jih, da bi postali mladi, imeli mlad obraz. Kar je pomembno, je celotna osebnost, pomembno je srce, ki ostaja mladostno kot dobro vino, ki je tem boljše, čim starejše je.

Življenje v smrtnem telesu je prelepa »nedokončanost«: kot nekatera umetniška dela, ki imajo ravno zaradi svoje nedokončanosti prav poseben čar. Kajti življenje tu spodaj je »iniciacija« in ne izpolnitev: na svet pridemo ravno takšni, kot vedno resnične osebe, kot osebe, ki se starajo in so vedno resnične. A življenje v smrtnem telesu je premajhen prostor in čas, da bi najdragocenejši del našega življenja v času sveta ostal nedotaknjen in bi ga lahko izpolnili. Vera, ki sprejme evangeljsko oznanilo o Božjem kraljestvu, za katerega smo namenjeni, ima izjemen prvi učinek, pravi Jezus. Omogoča nam »videti« Božje kraljestvo. Postanemo sposobni zares videti mnoga znamenja približevanja našega upanja na izpolnitev tistega, kar ima v našem življenju znamenje namenjenosti za večnost Boga.

To so znamenja evangeljske ljubezni, ki jih na mnoge načine osvetli Jezus. In če jih lahko »vidimo«, lahko »vstopimo« v kraljestvo s prihodom Duha preko vode, ki prenavlja.

Starost je stanje, ki je dano mnogim od nas in v katerem je lahko čudež tega rojstva od zgoraj sprejet in verodostojen za človeško skupnost: ne sporoča hrepenenja po rojstvu v času, ampak ljubezen do končnega cilja. S tega vidika ima starost edinstveno lepoto: hodimo proti Večnemu. Nihče ne more ponovno vstopiti v materino telo in niti v njegov tehnološki in potrošniški nadomestek. To ni modrost, tega ne prinaša prehojena pot, to je umetno. To bi bilo žalostno, četudi bi bilo mogoče. Ostareli človek hodi proti cilju, proti nebesom Boga. Starostnik hodi s svojo življenjsko modrostjo. Starost je zato poseben čas, da prihodnost osvobodimo tehnokratske iluzije o biološkem in robotskem preživetju, predvsem zato, ker odpira za nežnost ustvarjajočega in rojevajočega naročja Boga.

Tukaj bi želel poudariti to besedo: nežnost starih ljudi. Opazujte dedka ali babico, kako gledata vnuke, kako jih ljubkujeta. Ta nežnost, ki je osvobojena vsake človeške preizkušnje, ki je premagala človeške preizkušnje, je sposobna zastonj dajati ljubezen, ljubečo bližino drug drugemu. In odpira vrata za razumevanje Božje nežnosti. Ne pozabimo, da je Duh Boga bližina, sočutje in nežnost. Bog je tak, zna pobožati. Starost nam pomaga razumeti to Božjo razsežnost, ki je nežnost. Starost je poseben čas, da se prihodnost razreši tehnokratske iluzije, je čas Božje nežnosti, ki ustvarja, ustvarja pot za vse nas. Naj nam Duh podeli odprtost za to duhovno in kulturno poslanstvo starosti, ki nas spravlja z rojstvom od zgoraj.

Ko tako razmišljamo o starosti, se vprašajmo: kako je mogoče, da se ta kultura odmetavanja odloči zavreči stare ljudi in jih imeti za neuporabne? Ostareli ljudje so glasniki prihodnosti, so glasniki nežnosti, glasniki modrosti preživelega življenja. Pojdimo naprej in opazujmo ostarele ljudi.

 


Vir: Vatican News

Foto: Vatican Media

Obj.: M. B.