Danes je nedelja Svete Trojice. Luč velikonočnega časa ter binkošti v nas vsako leto obnavlja veselje in čudenje vere. Iz tega spoznamo, da Bog ni nekaj bežnega, je konkreten ne abstrakten in se imenuje: ‘Bog je ljubezen.’. To ni neka sentimentalna, čustvena ljubezen, temveč ljubezen Očeta, ki je vir vsakega življenja, ljubezen Sina, ki je umrl na križu in vstal, ljubezen Svetega Duha, ki prenavlja človeka in svet. Ko pomislimo na to, da je Bog ljubezen, je to za nas dobro, saj nas uči ljubiti ter podarjati se drugim tako, kakor se je Jezus podaril nam in hodi z nami. Jezus hodi z nami po poti življenja.

Sveta Trojica ni proizvod človeškega razmišljanja, ampak je obličje, s katerim se je Bog sam razodel in sicer ne od zgoraj s katedre, temveč s tem, da hodi skupaj s človeštvom. In Jezus nam je razodel Očeta ter nam je obljubil Svetega Duha. Bog je hodil skupaj s svojim ljudstvom skozi zgodovino Izraelskega ljudstva in Jezus hodi vedno z nami ter nam je obljubil Svetega Duha, ki je ogenj in nas uči vse to, česar mi ne vemo, saj nas od znotraj vodi tako, da nam daje dobre misli in navdihe.

Danes ne hvalimo Boga zaradi kakšne posebne skrivnosti, temveč zaradi Njega samega, ‘zaradi njegove neizmerne slave’, kakor pravi bogoslužna pesem. Hvalimo ga in se mu zahvaljujemo, ker je Ljubezen in ker nas vabi vstopiti v objem njegovega občestva, ki je večno življenje.

Skrivnost Trojice pa govori tudi o nas, o našem odnosu z Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Saj nas je po krstu Sveti Duh vstavil v srce in v življenje samega Boga, ki je občestvo ljubezni. Bog je ‘družina’ treh oseb, ki se ljubijo tako močno, da so eno. Ta ‘božanska družina’ pa ni zaprta sama vase, temveč je odprta, si podeljuje med sabo med stvarjenjem, v zgodovini in je vstopila v svet ljudi, da bi vse poklicala, da bi se ji pridružili. Trinitarično obzorje občestva nas vse zajema ter nas spodbuja, da živimo v ljubezni in bratski podelitvi v gotovosti, da kjer je ljubezen, tam je Bog.

To da smo ustvarjeni po podobi in sličnosti Boga občestva nas kliče k razumevanju nas samih kot bitij v odnosu ter da živimo medsebojne odnose v medsebojni solidarnosti in ljubezni. Takšni odnosi naj bi bili v igri predvsem po naših cerkvenih skupnostih, da bo vedno bolj jasna podoba Cerkve kot ikone Trojice. V igri naj bi bili tudi med kakršnim koli drugim družbenim odnosom, tako v družinah kot v prijateljstvih na področju dela. To so konkretne ponujene nam priložnosti za ustvarjanje vedno bolj človeško bogatih odnosov, sposobnih medsebojnega spoštovanja in ljubezni.

Praznik Svete Trojice nas vabi k prizadevanju med vsakdanjimi dogodki, da bomo kvas občestva, tolažbe in usmiljenja. Pri tem poslanstvu pa nas podpira moč, ki nam jo Sveti Duh daje. Našo hvalnico izročimo v roke Device Marije. Ona, ki je najponižnejša med ustvarjenimi bitji, je zaradi Kristusa že prispela na cilj zemeljskega romanja, je že v slavi Svete Trojice. Zato nam Marija, naša Mati, sveti kot znamenje gotovega upanja, saj je mati upanja na naši poti. Na naši poti je ona mati upanja in je mati, ki nas tolaži in je mati, ki nas spremlja na naši poti.

 


Vir: Vatican News

Foto: M. B.

Obj.: M. B.