Beatifikacija desetih mučenk v Vroclavu

V Vroclavu na Poljskem je v soboto, 11. junija, potekala beatifikacija Paschalis Jahn in njenih devetih sosester iz kongregacije sv. Elizabete, ki so leta 1945 umrle mučeniške smrti. Slovesno somaševanje v katedrali sv. Janeza Krstnika je vodil kardinal Marcello Semeraro, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.

Pridi, nevesta Kristusova, prejmi venec slave

Homilijo je začel z naslednjimi besedami iz vrstice pred evangelijem: »Pridi, nevesta Kristusova, prejmi venec, ki ti ga je pripravil Gospod za večno življenje.« Dejal je, da to Gospodovo povabilo velja tudi za deset redovnic elizabetink, ki so bile danes razglašene za blažene. Po besedah kardinala Semerara so živa podoba preudarnih devic iz evangeljske prilike, ki so šle Gospodu naproti s prižganimi svetilkami. »V zameno za njihovo zvestobo in vztrajnost vse do prelite krvi jim je Bog podelil venec slave, zaradi katerega se danes tudi mi veselimo in praznujemo,« je dejal prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov in spomnil na prebrane besede iz Knjige modrosti: »Njihove duše so v rokah Boga (prim. Mdr 3,1), saj je spoznal, da so ga vredne (3,5) in jih je “sprejel kakor žgalno daritev”. (3,6) Lahko bi rekli, da ta dan za nas napoveduje poslednji dan, dan sodbe, ko bodo “zažarele” (3,7) v naših očeh.«

»Pripadam Kristusu, on je moj Ženin«

V nadaljevanju je kardinal spomnil, da je bilo v ozračju nasilja in zatiranja, ki je bilo značilno za zadnje obdobje vojne, »pričevanje novih blaženih znamenje ljubezni, karitativnosti, popolne predanosti nebeškemu Ženinu. Kakšna moč v zadnjih besedah, ki jih je izrekla ena izmed njih! “Pripadam Kristusu, on je moj Ženin.” (Positio, str. 101) V številnih odlomkih Stare zaveze je Gospod uporabil podobo ženina in neveste, da bi govoril o sebi in svojem ljudstvu. Božje ljudstvo je bilo namreč izvoljen narod, ker je bilo ljubljeno. Bog je svoje ljudstvo osvobodil suženjstva in mu podaril svojo zavezo. Lahko bi rekli, da je Gospod s svetim življenjem in zglednim mučeništvom Paschalis Jahn in njenih sosester želel prebivalcem te dežele povedati: “Vi ste moje ljubljeno ljudstvo, vaše upanje je moja zvestoba, nisem vas in vas ne bom nikoli zapustil. Ničesar vam ne jemljem, saj ne iščem drugega kot vašo naklonjenost, predanost in dobrodelnost.” O tej usmiljeni Božji ljubezni je govoril sveti Janez Pavel II. med svojim zadnjim potovanjem na Poljsko. Dejal je: “Sporočilo usmiljene ljubezni mora zadoneti z novo močjo. Svet potrebuje to ljubezen. Prišla je ura, da Kristusovo sporočilo doseže vse, še posebej tiste, za katere se zdi, da sta njihova človeškost in dostojanstvo izgubljena v mysterium iniquitatis (skrivnosti zla). Prišla je ura, v kateri naj sporočilo Božjega usmiljenja vlije upanje v srca in postane iskra nove civilizacije: civilizacije ljubezni.” (Krakov, park Błonie 18. avgust 2002)«

Služenje v ljubezni do konca

Po besedah kardinala Semerara pa nove blažene Kristusovega kraljestva »pravičnosti, ljubezni in miru« niso oznanjale samo z mučeništvom, s katerim je bil zaznamovan konec njihovega življenja. »Ves njihov obstoj je bil po zgledu soustanoviteljice in prve generalne predstojnice, blažene Marije Luise Merkert, resnična daritev samih sebe v služenju bolnikom, malim, revnim in najbolj ranljivim. Šlo je za tako nesebično in junaško ljubezen, zaradi katere so ostale z ljudmi tudi takrat, ko bi lahko pobegnile in se izognile največjim nevarnostim. S približevanjem Rdeče armade na prelomu med letoma 1944 in 1945 so namreč prišle novice o nasilju in grozodejstvih, ki so jih vojaki izvajali nad prebivalci Vzhodne Prusije. Preden so vdrli v Vroclav, so se številni civilisti znašli pred odločitvijo, če naj zbežijo ali ostanejo. Elizabetine sestre so se odločile, da bodo ostale v vaseh, ki jih je zasedla sovjetska vojska. V pismu marca 1945 so zapisale: “Mislimo, da je naša dolžnost, da ostanemo ob strani tem ljudem v stiski.” (Positio, 119). Kot so dejali številni pričevalci, so odšle v smrt z junaško trdnostjo. Njihovo življenje je bilo napolnjeno z največjo ljubeznijo, s tisto ljubeznijo, ki jo je zapovedal Gospod in dodal: “Kakor sem vas jaz ljubil” (Jn 15,12).«

Spomin na Ukrajino, pomoč Poljske

»Duhovno bogastvo novih blaženih nam je v spodbudo in zgled, hkrati pa nas njihovo mučeništvo spominja na okoliščine, v katerih živimo danes, v Evropi 21. stoletja,« je poudaril kardinal. »Ob prizorih nasilja, krutosti in neupravičenega sovraštva čutimo potrebo, da z dejanji dobrodelnosti, odprtosti, sprejemanja in gostoljubja spodbujamo željo po miru in graditvi sožitja.« Pri tem je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov navedel besede, ki jih je papež Frančišek med pozdravi med splošno avdienco na letošnjo pepelnično sredo namenil Poljakom: »”Prvi ste podprli Ukrajino in odprli svoje meje, srca in vrata svojih domov Ukrajincem, ki bežijo pred vojno. Velikodušno jim nudite vse, kar potrebujejo za dostojno življenje kljub trenutni drami. Globoko sem vam hvaležen in vas iz srca blagoslavljam.” (Splošna avdienca, 2. marec 2022). Mir se gradi s konkretnimi dejanji nesebične ljubezni; s predanostjo in zvestobo, ko nam je naročeno, naj poskrbimo za druge. To je konkreten odgovor, ki ga lahko poleg molitve vsak od nas ponudi spričo tolikšne krutosti, barbarstva in nepravičnosti, ki smo jim priča. Pri tem so nam nove blažene velik zgled. Danes ne moremo praznovati njihove beatifikacije, ne da bi se spomnili Jezusovega blagra: “Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci.” (Mt 5,9)«

Dostojanstvo žene

Kardinal Semeraro je dodal, da so Paschalis Jahn in njene sosestre »želele svojo deviškost in čistost braniti z mučeništvom. Ob njihovem zgledu lahko vsi ponovno odkrijejo, da so poklicani k pravi, skrbni in zastonjski ljubezni. Katekizem katoliške Cerkve jo imenuje “temeljna in prirojena poklicanost vsakega človeškega bitja”. (1604)« Prefekt je ob novih mučenkah prav tako spomnil na dostojanstvo žene ter na nekatere besede sv. Janeza Pavla II. v apostolskem pismu Mulieris dignitatem ob sklepu marijanskega leta 1981.

Olje: vedno v polnosti izpolniti Božjo voljo

Ob koncu homilije pa se je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov ponovno vrnil k evangeljskemu odlomku o desetih devicah, ki so šle s svetilkami ženinu naproti. »Pet izmed njih je imelo s seboj zalogo olja, drugih pet pa se je izkazalo za nespametne, ker jim je olja zmanjkalo. Sveti Bazilij Veliki pravi, da je pomen tega olja ta, da smo “vsak dan in vsako uro pripravljeni v polnosti izpolniti Božjo voljo” (Moralna pravila, 80, 22). Dan in ura Božje volje sta bila za deset devic, ki so danes postale blažene, dan, ko so z mučeništvom dopolnile svojo popolno podaritev v ljubezni. V nasprotju z devicami iz prilike jih je vseh deset z njim lastnim značajem in značilnostmi sprejelo kruto trpljenje, ponižanja in smrt. Sedaj, ko je Cerkev priznala njihovo svetost, so nam dane kot sredstvo za priprošnjo pri Bogu. Devici Mariji, Kraljici Poljske, sveti Edith Stein, ki se je rodila tukaj v Vroclavu, ter desetim novim blaženim izročimo svoje potrebe in skrbi, svoja upanja in sklepe. Danes jim posebej priporočamo ukrajinsko ljudstvo, migrante in naša prizadevanja za mir.«

 

---

Vir: Vatican News

Foto: Vatican Media

Obj.: M. B.