Današnji evangelij se zdi skoraj zavajajoč. Zakaj? Zdi se, da je bistveno, da se pri miloščini, molitvi in postu skrijemo pred svetom in hkrati pričakujemo plačilo nebeškega Očeta. Jezus sicer daje konkretne primere in spodbude, a bistvo ni v tem ali se skrijemo ali ne. Vprašanje, ki ga Jezus v tem govoru načenja je, kaj nas pri naših dejanjih vodi. Ali nas vodi videz ali ostajamo pri srcu? Ali smo ves čas pred Bogom, ali se postavljamo pred ljudi. Jezus ne prenese hinavščine, lepega videza in pokvarjenega srca. Poglejmo, o čem pravzaprav govorijo miloščina, molitev in post in zakaj je takšen problem, če se pri tem razkazujemo in čakamo na božje plačilo.

Miloščina, molitev in post so trije izrazi ljubezni. Miloščina, naj bi odražala našo ljubezen do bližnjega, molitev ljubezen do Boga in post ljubezen do samega sebe. Seveda se vse tri lahko nanašajo tudi na druge, a v prvi vrsti se mora ta ljubezen uresničiti v cilju, ki mu je posebej posvečena. In če je to vprašanje ljubezni, potem se moramo vprašati, kdaj doseže ta ljubezen resničen cilj?

Kdaj je ljubezen do bližnjega pristna? Ljubezen se uresniči, ko izhaja iz globoke želje in resničnega prizadevanja, da bi drugega videli in odgovorili na njegovo stisko. Jezus nas ne nagovarja, naj dajemo več, ampak naj se vprašamo, s kakšnim namenom, s kakšnim srcem dajemo. Ali nas res skrbi za bližnjega, ali je drugi sredstvo tolažbe oz. ne bodi ga treba, ki mu moramo nekaj dati, da smo človeški?

Jezus opozarja na ozadja naših dejanj. Naj jih prečistimo, zato se moramo ustaviti ob naših najglobljih vzgibih. Ali jih poznamo? Ali se ustavljamo ob čustvenih vzgibih naših odnosov? Ali jih preverjamo v luči evangelija? Ali se zadovoljimo z lepim videzom? Postni čas je čas prečiščevanja naše ljubezni.

Molitev naj bi bila srečanje z Bogom, torej je v prvi vrsti odraz naše ljubezni do Njega. Naše molitve so lahko čudovite, polne lepih besed in obredov. A so podobne raznim našim srečanjem, praznovanjem in pogovorom, v katerih se bolj skrivamo kot razkrivamo. Cilj molitve je srečati Boga. Še več, ob srečanju z njim, prevzeti njegovo voljo za svojo, se mu popolnoma podrediti.

Post je čas, da se še bolj zavzeto lotimo razlaščanja svojih želja in pričakovanj ter dovolimo, da Bog spregovori. Ni mogoče srečati Boga, če smo polni sebe. Izprazniti se, dovoliti, da Bog vstopi v naše življenje oz. da mi vstopimo v življenje Boga, to je temeljni namen molitve in bistvo ljubezni do Boga.

Tretje dejanje postnega časa je post sam. Odpoved naj bi nas prečiščevala vsega, kar ni v nas božjega. Zato je najbolj nesprejemljivo, če se v postu oziramo po tem ali nas drugi vidijo ali ne. Samo post, ki je usmerjen v prečiščevanje našega notranjega sveta, je pravi post. Srečanje z nami samimi se bo zgodilo, ko se bomo v postnih vajah osvobajali vseh navezanosti na zunanji svet, ki nas oddaljujejo od čudovite božje podobe v nas.

Prečistimo svojo ljubezen do bližnjega, ko razmišljamo o ‘miloščini’ in jo dajemo. Očistimo se praznih molitev, ko stopamo pred Gospoda. Naj znova  zasijemo  kot božji otroci.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.