Papež Frančišek je med splošno avdienco v sredo, 15. junija, ponovno govoril o ostarelih ljudeh ter v ospredje postavil njihovo služenje skupnosti. »Tudi kot ostareli ljudje lahko, celo moramo, služiti skupnosti,« je dejal in izpostavil, da jih Gospod nikoli ne zavrže, ampak jim daje moč za služenje.

Izhodišče kateheze je bil svetopisemski odlomek, ki govori o ozdravitvi Simonove tašče. Jezus bolno starko obišče skupaj s svojimi učenci. Papež je izpostavil, da se kot krščanska skupnost moramo čutiti odgovorne in obiskovati starejše – obiskovati jih skupaj in pogosto ter jih v molitvi prinašati Gospodu. Jezus sam nas bo naučil, kako jih ljubiti. Starka se na Jezusovo nežnost odzove s hvaležno vero in začne streči. Tudi kot ostareli ljudje lahko in celo moramo služiti skupnosti, je poudaril sveti oče. Dobro je, da starejši še vedno gojijo odgovornost za služenje in premagujejo skušnjavo, da bi se umaknili. Gospod jih ne zavrže, nasprotno, daje jim moč za služenje.

Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Mr 1,29-31

Dragi bratje in sestre, dober dan!

V Markovi različici evangelija smo slišali preprosto in ganljivo pripoved o ozdravitvi Simonove tašče – Simon se še ni imenoval Peter. O tem kratkem prizoru z majhnimi, a pomenljivimi odstopanji poročata tudi druga dva sinoptična evangelija. »Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična,« piše Marko. Ne vemo, ali je šlo za lažjo slabost, vendar pa je v starosti tudi navadna vročina lahko nevarna. Ko ste stari, svojemu telesu ne morete več zapovedovati. Naučiti se je treba izbrati, kaj storiti in česa ne. Živahnost telesa se zmanjša in nas zapusti, čeprav naše srce ne preneha želeti. Treba se je torej naučiti očistiti željo: biti potrpežljivi, izbrati, kaj zahtevati od telesa, od življenja. Ko smo stari, ne moremo delati enako kot v mladosti: telo ima drugačen ritem, zato mu moramo prisluhniti in sprejeti njegove omejitve. Vsi jih imamo, kajne? Tudi jaz moram zdaj hoditi s palico, kajne? Vsi …

Bolezen na starejše pritiska drugače in na nov način kot v mladosti ali odrasli dobi. To je kot močan udarec, ki te zadane v že tako težkem času. Zdi se, da bolezen pri ostarelem človeku pospešuje smrt in v vsakem primeru skrajšuje čas življenja, ki se nam že tako zdi kratek. Prikrade se dvom, da ne bomo ozdraveli, da »tokrat sem zadnjič bolan« in tako dalje … pridejo take ideje. Ne uspe nam sanjati o upanju v prihodnost, ki se zdaj zdi neobstoječa. Znani italijanski pisatelj Italo Calvino je opozoril na grenkobo starih ljudi, ki bolj trpijo zaradi izgube preteklih stvari, kot pa se veselijo doživetja novih. Toda evangeljski prizor, ki smo ga slišali, nam pomaga upati in nam že ponuja prvo lekcijo: Jezus ne obišče bolne starke sam, ampak gre tja skupaj s svojimi učenci. To nam nekoliko daje misliti.

Ravno krščanska skupnost je tista, ki mora skrbeti za ostarele ljudi: sorodnike in prijatelje. Skupnost. Starejše bi moralo obiskovati veliko ljudi, skupaj in pogosto. Nikoli ne smemo pozabiti teh treh vrstic evangelija. Še posebej danes, ko se je število starejših močno povečalo. Tudi v primerjavi z mladimi, saj se v tej demografski zimi ne rojevajo otroci. Veliko več je starejših kot pa mladih. Čutiti moramo odgovornost, da obiskujemo starejše, ki so pogosto sami, in jih s svojimi molitvami prinašati Gospodu. Jezus sam nas bo naučil, kako jih ljubiti. »Družba resnično sprejema življenje, če priznava, da je življenje dragoceno tudi v starosti, invalidnosti, hudi bolezni in ko začne ugašati« (Sporočilo Papeški akademiji za življenje, 19. februar 2014). Življenje je vedno dragoceno. Ko Jezus zagleda bolno starko, jo prime za roko in jo ozdravi. Enako je storil s tisto deklico, ki je bila mrtva: prijel jo je za roko in jo dvignil, ozdravil jo je in jo postavil na noge. Jezus s to nežno gesto ljubezni učencem daje prvo lekcijo: odrešenje se oznanja ali, bolje, sporoča s pozornostjo do bolne osebe; in vera te žene zasije v hvaležnosti za nežnost Boga, ki se je sklonil nad njo.

Vračam se k temi, ki sem jo v teh katehezah že večkrat ponovil: zdi se, da ta kultura odmetavanja odstranjuje ostarele ljudi. Da, ne ubije jih, vendar jih družbeno izbriše, kot da bi bili breme, ki ga je treba nositi naprej: bolje jih je skriti. To je izdaja lastne človeškosti, to je najbolj grda stvar, to je izbiranje življenja glede na koristnost, mladost in ne glede na življenje, kakršno je, z modrostjo starih, z mejami starih. Starejši nam lahko veliko dajo: imajo modrost življenja. Toliko nas lahko naučijo: zato moramo že otroke učiti, da bodo skrbeli zanje, da bodo hodili k starim staršem. Pogovor med mladimi, otroki in starimi starši je temeljnega pomena, je temeljnega pomena za družbo, je temeljnega pomena za Cerkev, je temeljnega pomena za zdravje življenja. Kjer ni pogovora med mladimi in starimi, nekaj manjka in raste generacija brez preteklosti, torej brez korenin.

Če nam je prvo lekcijo dal Jezus, nam drugo daje starejša žena, ki je »vstala in jim začela streči«. Tudi kot ostareli ljudje lahko, celo moramo, služiti skupnosti. Dobro je, da starejši še vedno gojijo odgovornost za služenje in premagujejo skušnjavo, da bi se umaknili. Gospod jih ne zavrže, nasprotno, daje jim moč za služenje. Rad bi opozoril, da evangelisti v pripovedi ne poudarjajo ničesar posebnega: gre za normalnost hoje, ki se je bodo učenci v polni meri naučili na poti oblikovanja, ki ga bodo doživeli v Jezusovi šoli. Starejši, ki ohranijo pripravljenost za ozdravitev, tolažbo, priprošnjo za svoje brate in sestre – bodisi učence, bodisi stotnike, ljudi, ki jih nadlegujejo zli duhovi, zavržene osebe … – so morda največje pričevanje o čistosti te hvaležnosti, ki spremlja vero. Če bi bili ostareli ljudje, namesto da so zavrženi in odstranjeni s prizorišča dogodkov, ki zaznamujejo življenje skupnosti, postavljeni v središče kolektivne pozornosti, bi jih tako spodbujali k opravljanju dragocene službe hvaležnosti Bogu, ki nikogar ne pozabi. Hvaležnost starejših za darove, ki so jih prejeli od Boga v svojem življenju, kot nas uči Petrova tašča, skupnosti povrne veselje do skupnega življenja, veri učencev pa podeli bistveno značilnost njenega cilja.

Vendar se moramo dobro naučiti, da duh priprošnje in služenja, ki ga Jezus predpisuje vsem svojim učencem, ni samo ženska stvar: v Jezusovih besedah in dejanjih ni niti sence te omejitve. Evangeljsko služenje hvaležnosti za Božjo nežnost nikakor ni zapisano v slovnici moškega gospodarja in ženske služabnice. To ni res. Kar pa ne zmanjšuje pomena dejstva, da lahko ženske o hvaležnosti in nežnosti vere učijo moške stvari, ki jih oni sami težje razumejo. Tudi Petrova tašča je apostolom pokazala pot, ko so prišli po poti hoje za Jezusom. Jezusova posebna nežnost, ko se je »dotaknil njene roke« in se nad njo »nežno sklonil«, je že od vsega začetka jasno pokazala njegovo posebno občutljivost za slabotne in bolne, ki se je je Božji Sin zagotovo naučil od svoje Matere.

Lepo prosim, naj bodo starejši ljudje, dedki in babice blizu otrokom in mladim, da bodo lahko posredovali ta spomin življenja, to življenjsko izkušnjo, to življenjsko modrost. Kolikor bomo mladim in starim omogočili, da se povežejo, toliko bo več upanja za prihodnost naše družbe. Hvala.

 


Vir: Vatican News

Foto: Vatican Media

Obj.: M. B.