Ko srečujem ljudi, ki hodijo v parih ali v skupini, mimogrede prisluhnem njihovim pogovorom. Ne zanima me toliko vsebina, ampak bolj način pogovora. V pogovorih namreč opažam, da se velika večina ljudi pogovarja v tretji osebi. Ne pogovarjajo se o sebi, ampak o nekom, ki ga ni zraven. Tako v večini pogovorov prevladujejo zaimki »on«, »ona«, »oni«.

Če pa se vseeno nekoliko dotaknemo vsebine pogovorov, praviloma potekajo takšni pogovori o različnih napakah, hibah ali celo grehih tretjih oseb. Navadno se pogovarjamo o naših sodelavcih, sosedih, politikih, duhovnikih, itd.

Ljudje radi govorimo o sebi praviloma takrat, ko se želimo pred drugimi pohvaliti o naših uspehih. Vendar je to samo ena plat človeka. Človek je po naravi krhko in omejeno bitje, zato v življenju dela tudi različne napake, o katerih pa praviloma ne govori rad.

Na ta problem je opozoril tudi Jezus z besedami: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« Jezus  pove, da nima nihče pravice obsojati drugega, saj imamo sami dovolj dela s svojimi grehi.

Zakrament sprave oz. spoved je Božji dar človeku, da lahko iskreno spregovori o samemu sebi in na ta način preda svoje življenju v roke Bogu in Njegovemu usmiljenju. Vzrok za krizo krščanstva je v veliki meri v tem, da smo v zadnjih letih in desetletjih opustili spoved ali jo jemljemo zelo površno, celo otročje. Mnogo kristjanov namreč govori, da nimajo nobenega greha in, da na ta način nimajo kaj povedati pri spovedi. Tako pa imamo pri spovedi priložnost, da pogledamo sami vase in v svoje življenje. Pri tem ne gre samo za iskanje temnih plati, ampak za celosten pogled na samega sebe. Tudi prt, ki ima madež, ima večino površine lepe, vendar smo navadno osredotočeni samo v madež, namesto, da bi znali občudovati tudi neomadeževano površino prta.

Bistvo zakramenta sprave je resnica o samem sebi. Resnico o sebi pa lahko spoznamo samo v luči Božje besede, kar pomeni, da je branje in premišljevanje Božje besede način našega življenja. V kolikor človek ni pripravljen v resnici pogledati v globino svojega življenja in jo izročiti Bogu, je ta zakrament bolj farsa, kot pa sprejemanje Božjega usmiljenja.

Neka gospa, ki je po več desetletjih pristopila k temu zakramentu, je Bogu izročila vse svoje življenjske padce, ki jih ni bilo malo in so bili tudi zelo težki. Nekaj časa po spovedi je srečala duhovnika, pri katerem je opravila spoved. Dejala mu je, da od takrat, ko je opravila spoved, ne more o nobenem človeku reči nič slabega, saj vidi v vsakem dobro. Prej pa je v vedno iskala nekoga, v katerega bi projicirala svoje zavoženo življenje in je zato, da bi opravičevala samo sebe, iskala slabo v drugih.

Za Slovence je značilno, da radi govorimo o drugih predvsem slabe stvari.

To pa vedno prinaša razdeljenost. Razdeljenost pa ne prihaja od Boga, ampak od njegovega nasprotnika, hudiča. Prava krščanska drža je v tem, da se ne spušča v prepire in neproduktivne debate, ampak, da v vsakem človeku, tudi v tistem, ki nam odkrito ali prikrito nasprotuje, vidi kaj dobrega. Predvsem pa se je potrebno vprašati ali je naše življenje zares takšno, kjer drugi spoznavajo Božjo navzočnost? Prav zato, se je potrebno vedno znova ozirati v samega sebe in v t.i. črne luknje spuščati Božjo ljubezen. Večja kot bo ljubezen v naših srcih, manjši bo razdor med nami in manjši bo razdor v naši družbi.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.