Na prvi pogled da današnji odlomek potuho prav vsem. Otroci se v Jezusu z lahkoto prepoznajo. Ni si težko razložiti, da je Jezus naredil tisto, kar se mu je zdelo najboljše, pa čeprav tega starši niso odobravali. No, v tem smo mu bili marsikdaj podobni. Mami otrok pogumno ugovarja, ona pa je ostala brez besed. Razlaga odlomka je za otroke lahko zelo ‘koristna’. Nauk naj bi bil približno takšen: Starši naj prisluhnejo, kaj otrok hoče in kaj potrebuje. Seveda pa v odlomku lahko najdejo potuho za svoje ravnanje tudi starši. Marija je trdo prejela Jezusa in Sveto pismo pravi, da se je Jezus brez upiranja vrnil v Nazaret in bil staršem pokoren. Po tej logiki si starši in verjetno tudi mnogi razlagalci tega odlomka predstavljajo, da je bilo Jezusu žal, da je staršem povzročil toliko nepotrebnih skrbi. Zato se jim je, čeprav o tem Sveto pismo ne poroča, gotovo opravičil.

A stvar ni tako preprosta. Odlomek nam ne daje nikakršne potuhe. Daje pa nam tolažbo, da je bilo prav ravnati težko tudi v sveti družini, da so se razumevanja morali učiti vse življenje tudi člani svete družine. Sicer pa poglejmo, kaj je bilo vodilo ravnanja teh članov.

Zakaj je Jezus ostal v templju? Da izpolni Očetovo voljo in ne zato, ker bi mu to ugajalo. Vedel je, da to ne bo vsem prav, a je storil tisto, kar je od njega pričakoval Bog. Kako je lahko to vedel? Že kot otrok je rastel v molitvi in premišljevanju božje besede. Razmišljal je, kam ga Bog kliče, in pri tem sta mu starša z vzgojo pomagala.

Zakaj pa sta bila Marija in Jožef presenečena, da je Jezus v templju? Življenje pri njima je teklo po ustaljenih navadah in včasih je zmanjkalo moči in modrosti, da bi razmišljala, kaj razmišlja njun otrok in kaj od njiju pričakuje Bog. A tudi onadva se nista predajala lenobi. Prizadevala sta si uravnavati svoje življenje po božji besedi in sta ga skušala živeti v ljubezni. To sta dva izvira Božje moči tudi v našem življenju: Božja beseda in evharistija, kraj darovanja oz. najvišje ljubezni.

Marija je večkrat v življenju premišljevala in je kot skrbna mati morala popravljati svoje predstave o ljubezni.

Pa poglejmo še v naše družine in skupnosti. Pogosto vodi naše odnose čisto preprosto ugodje. Vsak išče svoje mesto, kjer bo čimbolje počival. V imenu takšne ‘ljubezni’ opravičujemo svoja dejanja, včasih popuščanje, drugič zahteve. Večino enega ali drugega pa vodi ugodje in sebičnost. Drugo pomembno vodilo je tudi ‘glas ljudstva’. Kaj bodo rekli ljudje! Ali pa navada: Pri nas je bilo vedno tako!

Sveta družina nam govori o tem, kako je mogoče živeti polno življenje moža in žene, matere in očeta ter sina. Samo ljubezen nas izpolni! Kakšna? Vedno popravljena z božjo logiko, ki ji moramo slediti vsi. V tej logiki je potrebno neprestano iskanje. To je logika neprestanega iskanja božje volje in neprestanega spreobračanja. Sveta družina nam ponuja en sam odgovor za polno življenje v družini.

Sveta družina nas tako svari pred samozadostnostjo. Odpraviti se bo potrebno v tempelj. K izviru božje modrosti in božje moči, k ambonu in oltarju, se pravi k Božji Besedi in evharistiji. Vse besede bližnjega in Boga moramo nositi v svojem srcu in jih premišljevati, da bi naša ljubezen resnično postajala božja. V njej bo vsaka družina lahko ustvarjala resničen dom.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.