Med dopoldansko splošno avdienco, v sredo, 22. junija, je papež Frančišek imel že petnajsto katehezo o obdobju starosti. Posvetil jo je pogovoru med Jezusom in Petrom iz Janezovega evangelija ter spodbudil k zvesti hoji za Jezusom tudi v času starosti in bolezni.

Sveti oče je med katehezo o starosti povabil k hoji za Jezusom tako v zdravju kot bolezni, tako v dobrem kot slabem – in vedno z nasmehom. Ostarele ljudi je opogumil, naj se učijo jemati slovo: življenje starejšega človeka je poslavljanje, počasno, a veselo slovo: »Živel sem življenje, ohranil sem svojo vero.«

 

Jezus mu je tretjič rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalostil, ker mu je tretjič rekel: »Ali me imaš rad?« in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Pasi moje ovce. Resnično, resnično, povem ti: ko si bil mlajši, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« Jn 21,17-18

 

Dragi bratje in sestre, dobrodošli in dober dan!

V naših katehezah o starosti danes razmišljamo o pogovoru med vstalim Jezusom in Petrom na koncu Janezovega evangelija (Jn 21,15-23). Gre za ganljiv pogovor, iz katerega se razbere vsa Jezusova ljubezen do učencev in tudi vzvišena človeškost njegovega odnosa z njimi, zlasti s Petrom: nežen odnos, a ne površinski, neposreden, močan, svoboden in odprt. Človeški odnos in v resnici. Tako se Janezov evangelij, ki je tako duhoven in vzvišen, zaključi s gorečo prošnjo in ponudbo ljubezni med Jezusom in Petrom, ki se povsem naravno prepleta s pogovorom med njima. Evangelist nas opozarja: priča o resničnosti dejstev (prim. Jn 21,24). In v njih je treba iskati resnico.

Lahko se vprašamo: ali znamo varovati ton tega Jezusovega odnosa z učenci v skladu z njegovim slogom, ki je tako odprt, tako odkrit, tako neposreden, tako človeško realen? Kakšen je naš odnos z Jezusom? Je kakor odnos apostolov z Njim? Ali nismo namesto tega pogosto v skušnjavi, da bi evangeljsko pričevanje zaprli v kokon »osladnega« razodetja, ki mu dodamo svoje čaščenje glede na okoliščine? Ta drža, ki se zdi kot spoštovanje, nas v resnici oddalji od resničnega Jezusa in postane celo povod za zelo abstraktno, zelo samosvojo in zelo posvetno hojo vere, ki pa ni Jezusova pot. Jezus je Beseda Boga, ki je postal človek. In On se obnaša kot človek, govori nam kot človek, kot Bog-človek. S to nežnostjo, prijateljstvom in bližino. Jezus ni kot neka »posladkana« podobica, ne. Jezus je na dosegu naše roke, blizu nam je.

V Jezusovem pogovoru s Petrom najdemo dva odlomka, ki se nanašata ravno na starost in trajanje časa: čas pričevanja in čas življenja. Prvi odlomek je Jezusovo opozorilo Petru: ko si bil mlad, si bil samozadosten, ko boš star, ne boš več tak gospodar samega sebe in svojega življenja. To pravi meni, ki sem v invalidskem vozičku. A tako je v življenje. S starostjo pridejo vse te bolezni in moramo jih sprejeti takšne, kot pridejo. Nimamo več moči kot mladi. Tvoje pričevanje – pravi Jezus – bo spremljala tudi ta slabost. Jezusov pričevalec moraš biti tudi v slabosti, bolezni in smrti. Obstaja lep stavek sv. Ignacija Lojolskega, ki pravi: »Kakor v življenju tako tudi v smrti moramo dati pričevanje Jezusovih učencev.« Na koncu mora življenje biti življenje učencev, Jezusovih učencev, saj nam Gospod vedno govori v skladu z našo starostjo. Evangelist dodaja svoj komentar in pojasnjuje, da je Jezus namigoval na skrajno pričevanje, na mučeništvo in smrt. Vendar pa lahko pomen tega opomina razumemo bolj splošno: tvoja hoja za Jezusom se bo morala naučiti, da se bo pustila poučevati in oblikovati tvoji šibkosti, tvoji nemoči, tvoji odvisnosti od drugih, tudi pri oblačenju in hoji. Ti pa »hodi za menoj« (v. 19). Hoja za Jezusom gre vedno naprej, z dobrim in slabim zdravjem, fizično samostojnostjo in nesamostojnostjo. Hoja za Jezusom je pomembna: vedno slediti Jezusu, peš, hitro, počasi, v vozičku, vedno mu slediti. Modrost hoje mora najti način, da ostane v svoji izpovedi vere – »Gospod, ti veš, da te ljubim« (v. 15.16.17) – tudi v omejenih pogojih slabosti in starosti. Rad se pogovarjam z ostarelimi in jih gledam v oči. Imajo sijoče oči, ki ti povejo več od besed, pričujejo o življenju. To je nekaj lepega in to moramo ohraniti vse do konca. Slediti Jezusu polni življenja.

Ta pogovor med Jezusom in Petrom vsebuje dragocen nauk za vse učence in za vse nas vernike. In tudi za vse ostarele ljudi. Naučiti se iz svoje krhkosti, kako izražati doslednost našega pričevanja o življenju v pogojih življenja, ki je v veliki meri zaupano drugim in v veliki meri odvisno od pobude drugih. Z boleznijo, s starostjo se poveča odvisnost in nismo več neodvisni kot prej. Odvisnost se povečuje in tudi tukaj zori vera, tudi tukaj je Jezus z nami, tudi tukaj vre bogastvo vere, ki je bila dobro živeta na poti življenja.

Toda spet se moramo vprašati: ali imamo duhovnost, ki je resnično sposobna razlagati obdobje – zdaj že dolgo in razširjeno – tega časa naše šibkosti, ki je bolj zaupana drugim kot pa moči naše avtonomije? Kako naj ostanemo zvesti živeti hoji za Jezusom, obljubljeni ljubezni, pravičnosti, ki smo jo iskali v času naše sposobnosti za pobude, v času krhkosti, v času odvisnosti in oddaljevanja od protagonizma v svojem življenju? Ni lahko ne več biti protagonist, ni lahko.

Ta novi čas je zagotovo tudi čas preizkušnje. Začenši s skušnjavo – nedvomno zelo človeško, a tudi zelo zahrbtno –, da bi ohranili svoj protagonizem. Včasih se mora protagonist zmanjšati, se ponižati; sprejeti, da te starost kot protagonista zniža. A imel boš drug način izražanja, drug način sodelovanja v družini, v družbi, v skupini prijateljev. To je ta radovednost, ki prevzame Petra: »Kaj pa ta?« reče Peter, ko vidi, da jima sledi ljubljeni učenec (prim. v. 20-21). Vtikanje v življenja drugih. A ne: Jezus pravi: »Bodi tiho!« Ali mora biti pri »moji« hoji? Ali mora zasedati »moj« prostor? Ali bo on moj naslednik? To so vprašanja, ki ne služijo ničemur in ne pomagajo. Ali bo ostal dlje od mene in bo zavzel moje mesto? Jezusov odgovor je odkrit in celo grob: »Kaj ti to mar? Ti poskrbi za svoje življenje, za svoj trenutni položaj in se ne vtikaj v življenje drugih. Kaj ti to mar? Ti hodi za menoj« (v. 22). To je pomembno: hoja za Jezusom, slediti Jezusu v življenju in smrti, v zdravju in bolezni, v življenju, ko je bogato z mnogimi uspehi in v težkem življenju z mnogimi slabimi trenutki in padci. In ko se želimo vmešati v življenje drugih, nam Jezus odgovori: »Kaj ti to mar? Ti hodi za menoj.«

To je zelo lepo. Starejši ne bi smeli zavidati mladim, ki gredo po svoji poti, ki zasedajo naše mesto in nas preživijo. Čast naše zvestobe zastonjski ljubezni, zvestoba hoji vere, ker smo verovali, tudi v razmerah, ki nas približujejo slovesu od življenja, so naš naziv za občudovanje za prihodnje rodove in za hvaležno priznanje od Gospoda. Naučiti se jemati slovo: to je modrost ostarelih. Vendar pa posloviti se dobro, pozorno, z nasmehom; posloviti se od družbe, posloviti se od drugih. Življenje starejšega človeka je slovo, počasno, a veselo slovo: živel sem življenje, ohranil sem svojo vero. Lepo je, ko stari človek lahko reče: »Živel sem življenje, to je moja družina; živel sem življenje, bil sem grešnik, vendar sem delal tudi dobro.« In ta mir, ki pride, to je slovo ostarelega človeka.

Celo prisilno nedelujoča hoja, sestavljena iz čustvenega premišljevanja in navdušenega poslušanja Gospodove besede – tako kot pri Mariji, Lazarjevi sestri –, bo postala najlepši del njihovega življenja, življenja nas ostarelih. Naj nam ta del nikoli več ne bo odvzet, nikoli (prim. Lk 10,42). Poglejmo ostarele ljudi, glejmo jih in jim pomagajmo, da bodo lahko živeli in izrazili svojo življenjsko modrost, da nam bodo lahko dali tisto, kar je v njih lepega in dobrega. Glejmo jih, prisluhnimo jim. In mi, starejši, glejmo mlade in to vedno z nasmehom: oni bodo sledili poti, nadaljevali bodo to, kar smo posejali, tudi tisto, česar nismo posejali, ker nismo imeli poguma ali priložnosti: oni bodo to nadaljevali. Vendar vedno ta odnos. Starejša oseba ne more biti srečna, če ne gleda mladih, in mladi ne morejo iti skozi življenje, če ne gledajo ostarelih. Hvala.

 


 Vir: Vatican News

Foto: Vatican Media

Obj.: M. B.