Četrtek, 30. junij: Odpuščeni so tvoji grehi

Leta 1996 se je Anthony Hopkins v Madridu udeležil premiere svojega filma o Picassu. Film prikaže Picassa kot nepomembno, sebično, tiransko in muhasto bitje. Na tiskovni konferenci po premieri je Hopkins izjavil: »In kot Picasso se tudi jaz ne opravičujem za nič.« Napačna izjava, kajti kdo se nima v življenju za kaj opravičevati? Vsakemu izmed nas se lahko v glavi porodi podobna zamisel: Nimam se za kaj opravičevati.

Drugačen način razmišljanja srečamo pri Chestertonu. Na vprašanje: »Kaj gre narobe v svetu?« Je odgovoril: »Jaz sam.«

To je bistvo spovedi. Spovedati se svojih grehov pomeni sprejeti odgovornost za svoja dejanja in njihove posledice, prevzeti krivdo naravnost na svoja ramena, sprejeti, da je bila odločitev, da bomo grešili, samo naša in storiti to brez opravičevanja in olepševanja.

Kaj gre narobe v svetu? Preprosto je dokazati zlo v narodih, v Cerkvi, na planetu: izginile so družinske vrednote, uničujemo ekosistem … Preprosto je pokazati na zlo, preprosto je obtoževati, toda reči: »Grešil sem v mislih, dejanju in z opustitvijo« pomeni oborožiti se s pogumom.

Če ni grehov, ne potrebujemo spovedi. Če ni grehov, potem sta odrešenje in križ nepotrebna, potem je Jezus odveč, Odrešenik ni potreben.

Božji Sin, ki odjemlje grehe sveta, to je smisel Kristusove smrti. Vzel je nase grehe sveta, tako da se to, kar mi slabega storimo, ne odbije nazaj k nam.

Prvi korak je sram zaradi lastnih grehov. To je milost, katere ne moremo doseči sami.

Odpuščanje, prejeto od Boga, »čudovito delo, ki ga je storil v tvojem srcu«, mora vstopiti v zavest.

Če se ne zavedaš, da ti je bilo odpuščeno, ne boš nikoli mogel odpustiti, nikoli. Vedno ostane tista drža, ko bi radi z drugimi obračunali. Odpuščanje je celostno. Toda odpusti se lahko le, ko čutim svoj greh, se sramujem, me je sram in prosim Boga odpuščanja, čutim, da mi je Oče odpustil in tako lahko odpustim. Če ni tako, ni mogoče odpustiti, tega nismo zmožni. Zato je odpuščanje skrivnost.

Prosimo danes Gospoda za milost sramu pred Bogom. To je velika milost! Sramovati se lastnih grehov in tako prejeti odpuščanje ter milost velikodušnosti, da sami odpustimo drugim, kajti če je Gospod meni veliko odpustil, kdo sem jaz, da ne odpustim?

 

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.