Torek, 28. junij: Jezusu so pokorni celo vetrovi in morje

Današnji evangeljski odlomek je kot nekakšen povzetek naše vere. Učenci imajo v svojem čolnu Jezusa.

Jezus v viharju spi. Veter premetava čoln, voda jih zaliva, On pa spi, kot da se nič ne dogaja. Potem graja njihovo nevero, češ zakaj so prestrašeni. Ne gane ga vihar, ne ganejo ga valovi. Čudi se le neveri! Takšne Jezusove drže človeška pamet ne more razumeti. Zdrava kmečka ali ribiška logika učencem ne omogoča, da bi v spečem Jezusu videli Boga, ki sta mu pokorna veter in morje.

Mar ne bi bil to lahko opis naše vere. Tudi mi si predstavljamo Boga tako, da naredi red, ko nastopi nered. Da pomaga, takrat ko smo v stiski in nam da moč, ko smo nemočni. Pa Bog res tako deluje?

Če gledamo na naše izkušnje skozi življenje, lahko pritrdimo učencem. Tudi v našem življenju se Bog obnaša tako. Prepogosto se zdi, da spi, ko se potapljamo. Ni videti, da bi ukrepal, ko nas takšni ali drugačni valovi zalivajo. Še manj, da bi nas v paniki pomirjal. Preprosto čaka, da opazimo, da je v našem čolnu. Ko pridemo do skrajne točke svoje nevere oz. do globokega uvida, da nam ostaja samo Bog, šele takrat se zdi, da se zbudi. Potem se res lahko pomirimo in se pomirijo stvari okrog nas.

Bog noče biti avtomat, ki bi deloval po naših pravilih. Niti ni pokoren služabnik, ki bi izpolnjeval naše želje. Bog je Bog, ki kakor Oče vzgaja svoje otroke. Ve, da ni zaupanja, brez preizkušenj. Ve tudi, da je človekova skušnjava po obvladovanju velika, zato hoče, da naredimo vedno vse, kar moremo in hkrati popolnoma zaupamo.

Mogoče se prav v nasprotovanju božji logiki kaže, kako prav ima Bog, ko ne popušča našim pritiskom, ko noče delati po naših predstavah. Zahodni človek se je od vere oddaljil. Ne zaupa Bogu. Začel ga je popravljati na vseh področjih. Vse kar ga omejuje, je krivica. Hoče imeti svet brez omejitev, brez norm. Sam sebi hoče biti Bog.

In kaj se dogaja, ko hočemo imeti vse v svojih rokah? Vedno bolj smo zmedeni in izčrpani, ker so naše roke premajhne. Naša moč je omejena. Pamet je prekratka. Postajamo ujetniki svojih predstav in konstruktov. Družba nam v celoti uhaja iz rok.

Kakorkoli nas jezi, da Jezus v čolnu spi, je naša rešitev le v tem, da si vedno znova rečemo: On je z nami v čolnu. Tudi če spi, bo poskrbel. Naredimo, kar moremo in recimo, nekoristni služabniki smo, kar smo mogli smo storili. Od tu naprej, bo poskrbel On. Vemo, da nas ljubi! Vemo, da je z nami!

V veri in zaupanju, da je Bog z nami, nam pomaga tudi, ko gledamo nazaj. Zagotovo lahko vidimo, da je že pomiril vihar in ukrotil valove. Da nam je pokazal, da nas ima rad in skrbi za nas. To zaupanje je naša vera. Daje nam edini pravi mir in resnično gotovost.

 

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.