Takšen je v ta svet poslan Jezusov učenec. Popolnoma neopremljen in neoborožen, popolnoma nepripravljen in nemočen pred silami tega sveta, pred mašinerijami, ki upravljajo s tako velikimi vsotami in s tako mogočnimi močmi, da se zdi z njimi neumno spopadati. Ker nimaš nobene možnosti za uspeh. Kdo pa si ti, da se boš postavil pred miljardno vojsko telefonske industrije? Kakšne možnosti imaš proti modnim silam, ki želijo tvojo hčerko napraviti za model poželenja? Kaj bo en sam glasek, ki med množico edini vpije drugačne besede?

Jezus bi bil težko bolj realno krut. Njegov učenec, človek evangelija, sploh nima možnosti za uspeh. Ker Jezus želi za svoje učence tiste, ki nimajo ne denarja ne zavarovanja ne jokerja iz rokava niti zvez na vplivnih mestih. Preprostega, ranljivega, brez orožja in brez taktik, brez moči, prepuščenega na milost in nemilost volkovom tega sveta, torej, takšnega učenca si želi Jezus. Oboroženega samo z mehkobo evangelija. Evangelija, ki pravi, da so tudi volkovi njegovi bratje in sestre.

Tudi največji optimist bi težko verjel, da jagnje v takšni družbi lahko preživi. Res je, jagnje morda (ali zelo verjetno) ne bo preživelo. Pa saj niti ne gre za preživetje jagnjet, temveč volkov. Točno, za preživetje volkov. Kajti zanje in zaradi njih so jagnjeta poslana v svet. Da se z njimi nahranijo volkovi tega sveta. Naj se zdi še tako neverjetno, so ravno zato jagnjeta temu svetu potrebna, kot hrana, kot nekaj neizogibno nujnega, volkovi jih potrebujejo, da bi torej sploh lahko preživeli. Z njimi, z njihovimi življenji se morajo hraniti, sicer bodo umrli. In ko jih pobijajo, ko jih morijo in jedo njihovo meso, so volkovi vedno manj volkovi in vedno bolj jagnjeta. Saj vedno postajamo to, s čimer se hranimo.

In tako se naš svet spreminja. Tako se širi evangelij, tako se širi mir. Z vsako besedo, z vsakim dejanjem, z vsako majčkeno evangeljsko malenkostjo v tem svetu so volkovi vedno manj volkovi, če jagnjeta vidijo v njih svoje brate in sestre. Če jim zato vračajo hudo z dobrim, sovraštvo z odpuščanjem, preklinjanje z molitvijo. Če jih tako hranijo, pa čeprav s svojimi solzami, znojem ali krvjo, ker vedo, da brez tega njihovi bratje ne morejo preživeti …

Težko, a osrečujoče je zato poslanstvo, ki nam ga nalaga Gospod, poslanstvo jagnjeta za ta svet. Težko, ker vemo, da bo treba za to poslanstvo dati svoje življenje. Osrečujoče pa, ker vemo, da smo vsaj malo, vsaj na tistem najnižjem dnu svojega srca tudi sami nekoliko volkovi.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.