Sreda, 20. julij: Sejalec je šel sejat 

Božja setev smo, vsejani za božje kraljestvo, kraljestvo ljubezni, miru in veselja. Bog je vsejal najboljše, dal nam je najboljše in nam daje najboljše. Verjame v nas, vztrajno seje in spodbuja,da bi dali sad veselega življenja. Odprimo se njegovi besedi, da nas nagovori in v nas prebuja rast.

Kako to, da Bog ne seje semena samo po dobri zemlji, ampak tudi ob poteh, po kamnitih tleh, med trnje!? Oh ta Bog, koliko težav imamo z Bogom, ki smo si ga sami naredili ali predstavljali. Bog, ki je po našem »popoln«, bi moral bolj premisliti, kako in kaj. Zanimivo je, koliko nedorasle podobe o Bogu je med odraslimi. Pogosto premorejo otroci manj otročjo podobo kot marsikateri odrasel.

»Sejalec je šel sejat …« Jezus začne priliko s preprostim podatkom. Prevzame me že to, da je sploh šel sejat. Lahko se tega sploh ne bi lotil in bi stvari obrnil drugače. Zazrt je v tisto, kar je in kar bo. Mi pa smo tolikokrat zazrti v to, kar ni, pa bi moralo biti. Koliko časa in duhovne moči porabimo za ukvarjanje s svojimi ranami in s tistimi, ki so nam jih prizadejali.

Bog je torej sejalec. Ni Bog, ki ga pokličem takrat, ko se mora nekaj zgoditi, ko  gre narobe. O nebeškem življenju imamo morda še vedno podobo računice, kolikšen sad bomo obrodili.

Kako uspešni smo bili na tej zemeljski poti. Toda, »kdor ne izgubi svojega življenja«, ne more biti Jezusov učenec. V nebeškem življenju bo morda bolj obveljalo, koliko sem bil na tej zemeljski poti pripravljen tvegati in izgubiti. Koliko sem zares živel in ljubil, in ne, koliko sem bil preračunljiv. Nekdo je lahko veliko zgrešil ali zagrešil, pa se je naučil biti širokosrčen. Nekdo drug pa je bil pravičen, vendar preračunljiv. In je postal ozkosrčen.

Bog Oče je veliko izgubil, da bi žitno polje obrodilo sad. Ali sem tudi jaz pripravljen veliko izgubiti, da bo na koncu moje življenje morda neuspešno, vendar zelo rodovitno?

Značilnost božjega sejanja je, da ne izbira terena; češ tu se splača sejati, tam pa ne. Saj nihče ne more vnaprej povedati, katero zemljišče bo zares hvaležno in rodovitno. To se bo pokazalo šele ob žetvi. Kristjani ne bi smeli pozabiti, ko smo v skušnjavi, da bi omejili področje svojega pričevanja na določene ljudi, druge pa bi že v naprej odpisali. Morali pa bi vedeti, da nismo mi niti gospodarji rasti niti programerji resničnega uspeha. Bog je tisti, ki prinaša, daje rast in uspešno žetev. Na nas pa je, da sejemo dobro seme. Setev je vedno smiselna. Sadovi, žetev pa je v božjih rokah. Najlepši vzor aktivnega sprejemanja in razpoložljivost za božjo besedo vidimo v Mariji. S svojo privolitvijo je Marija prevzela vase božjo besedo, jo hranila v sebi z materinsko ljubeznijo in prenesla v svet kot Odrešenika človeštva. Bodimo dobro zemljišče, na katerem se bo ljubezen mogla ukoreniniti.

 

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.