Naš Bog je Bog, ki ustvarja novosti, saj je Bog presenečenj. Novosti in presenečenja.

Ni krščansko hoditi s pogledom uprtim v tla, ne da bi dvignili oči proti obzorju. Kakor da bi se vsa naša pot končala tukaj, le po nekaj metrih potovanja. Kot da v našem življenju ne bi bilo nobenega cilja in nobene globine, mi pa bi bili prisiljeni večno se potikati okrog, brez kakršnega koli razloga za naše napore.

Zadnje strani Svetega pisma nam kažejo poslednje obzorje vernikove poti. To je nebeški Jeruzalem. Upodobljen je predvsem kot neskončno prebivališče, v katerem bo Bog zbral vse ljudi, da bi dokončno prebivali z njim. To je tudi naše upanje. In kaj bo storil Bog, ko bomo končno z njim? Izkazal nam bo neskončno nežnost, kakor oče, ki sprejme svoje otroke, ki so se dolgo naprezali in trpeli.

Jezus pravi: srečne vaše oči? Zakaj? Zato, ker obstaja obstaja Oče, ki joče z nami, joče solze neskončnega sočutja do svojih otrok. Imamo Očeta, ki joče z nami. Očeta, ki nas čaka, da bi nas potolažil, kajti pozna naša trpljenja in je za nas pripravil drugačno prihodnost. To je velik pogled krščanskega upanja, ki se razteza na vse dni našega življenja in nas želi ponovno dvigniti.

Bog ni želel naših življenj po pomoti, ni samega sebe in ne nas prisilil na neizprosne noči bridkosti. Ustvaril nas je, ker nas želi srečne. Je naš Oče. In če mi tukaj, sedaj, doživljamo življenje, ki ni tisto, ki ga je on želel za nas, nam Jezus zagotavlja, da Bog sam izvršuje svojo odkupitev.

Mi verujemo in vemo, da smrt in sovraštvo nista zadnji besedi, izgovorjeni v priliki o človeškem življenju. Biti kristjani nakazuje novo perspektivo: pogled poln upanja. Nekdo verjame, da življenje zadrži srečnost v mladosti in preteklosti ter da je življenje počasno propadanje. Nekateri mislijo, da je naše veselje samo občasno in minljivo, v življenje ljudi pa je zapisan nesmisel. Mi kristjani pa tega ne verjamemo. Verjamemo, da je na človekovem obzorju sonce, ki vedno sveti. Verjamemo, da naši najlepši dnevi morajo šele priti. Smo bolj ljudje pomladi kot jeseni: prej vidimo poganjke novega sveta kot pa porumenelo listje na vejah. Ne vdajamo se nostalgijam, objokovanju in pritoževanju. Vemo, da nas Bog želi kot dediče obljube in neutrudne gojitelje sanj. Zastavimo si vprašanje: Sem oseba pomladi ali jeseni? Oseba pomladi, ki čaka cvetje, čaka sadove, čaka sonce, ki je Jezus; ali pa oseba jeseni, ki vedno gleda v tla, zagrenjena, z obrazom pekoče paprike.

Prihodnost nam ne pripada, a vemo, da je Jezus Kristus največja milost življenja. Je Božji objem, ki nas čaka na koncu, nas že sedaj spremlja in nas tolaži na poti. Vodi nas v veliko prebivališče Boga z ljudmi, z mnogimi drugimi brati in sestrami. K Bogu bomo ponesli spomin na dneve, preživete tukaj. In lepo bo v tistem trenutku odkriti, da ni bilo nič izgubljenega, noben nasmešek in nobena solza. Ne glede na to, kako dolgo je bilo naše življenje, zdelo se nam bo, da smo ga preživeli v enem trenutku. Ja, naš Oče je Bog novosti in presenečenj. In tisti dan bomo zares srečni, jokali bomo od veselja. Tako je, jokali bomo od veselja!

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.