Evangelij današnje nedelje govori o želji po dokončnem srečanju s Kristusom. To je želja, zaradi katere smo budnega duha in vedno pripravljeni, saj ga pričakujemo iz vsega svojega srca, z vsem, kar smo. To je temeljni vidik življenja. Obstaja želja, ki jo vsi mi, očitno ali zakrito, imamo v srcu…

Evangelist Luka prikazuje Jezusa, ki hodi s svojimi učenci proti Jeruzalemu, naproti svoji veliki noči smrti in vstajenja. Na tej poti jih vzgaja tako, da jim zaupno izroča to, kar sam nosi v svojem srcu, torej najgloblje drže svoje duše. Med temi držami je nenavezanost na zemeljske stvari, zaupanje v Očetovo previdnost in seveda notranja budnost, torej dejavno pričakovanje Božjega kraljestva. Za Jezusa je to pričakovanje vrnitve v Očetovo hišo. Za nas je pričakovanje Kristusa samega, ki bo prišel in nas odvedel na praznovanje brez konca, kakor je že storil s svojo presveto Materjo Marijo, ki jo je povedel s seboj v nebo.

Kristjan je torej  tisti, ki nosi v sebi veliko željo, globoko željo,  srečati se s svojim Gospodom skupaj s svojimi brati, sopotniki na poti. Vse to pa, kar nam Jezus pravi, je povzeto v znanem Jezusovem izreku: »Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce«. Hm –  Srce, ki si želi… Toda, vsi mi imamo kakšno željo? Ubogi tisti ljudje, ki nimajo nobene želje! Željo, iti naprej, proti obzorju. Za nas kristjane je to obzorje srečanje z Jezusom, srečanje ravno z Njim, ki je naše življenje, naše veselje, tisti, ki nas osrečuje.

Postavil vam bom dve vprašanji. Prvo je:  Ali vsi vi imate srce, ki si nekaj želi? Poskusite odgovoriti v tišini vašega srca. Imaš srce, ki si želi, ali pa imaš zaprto srce, zaspano srce, omrtvičeno srce, odprto zgolj  za stvari življenja? Je prisotna želja, iti naprej na srečanje z Jezusom… Drugo vprašanje: kje je tvoj zaklad, tisti, ki si ga želiš? Katera resničnost je zate najpomembnejša, najbolj dragocena, resničnost, ki kakor magnet privlači srce? Kaj privlači tvoje srce? Ali lahko rečem, da je to Božja ljubezen, ki je hotenje delati dobro drugim, živeti za Gospoda in za druge? Lahko to rečem? Vsak naj si v svojem srcu odgovori. Nekdo bi mi lahko rekel: ‘Zame je pomembno, da  imam delo, družino in zame je najpomembnejša resničnost to, da gre življenje naprej z družino, z delom…’ Seveda, res je, pomembno je, da je vse prav z delom in družino,  toda, katera je tista moč, ki drži skupaj delo in družino? Ljubezen je tista, in kdo seje ljubezen v naše srce? Bog. Božja ljubezen. In ravno Božja ljubezen je tista, ki daje smisel majhnim vsakodnevnim prizadevanjem in ki tudi pomaga pri soočanju z velikimi preizkušnjami. Resničen človekov zaklad je to, da gremo v življenju naprej z ljubeznijo, s tisto ljubeznijo, ki jo je Gospod posejal v srce, z Božjo ljubeznijo. In to je resničen zaklad.

Toda Božja ljubezen, kaj je to? Ni nekaj nedoločenega, neko splošno čustvo. Božja ljubezen ima ime in obličje: Jezus Kristus. Božja ljubezen se pokaže v Jezusu, saj mi ne moremo ljubiti zraka? Ne, ne moremo! Ljubimo osebe in oseba, ki jo mi ljubimo, je Jezus, Očetov dar med nami. Je ljubezen, ki da vrednost in lepoto vsemu ostalemu, torej družini, delu, študiju, prijateljstvu, umetnosti, vsaki človeški dejavnosti. Daje pa tudi smisel negativnim izkušnjam, saj nam ta ljubezen omogoči iti preko teh izkušenj, iti preko, da ne ostanemo sužnji zla, omogoča nam iti čez ter nam vedno odpira upanje. Božja ljubezen nas v Jezusu vedno odpira za upanje, za obzorje upanja, za končno obzorje našega romanja. V tem tudi napori in padci najdejo svoj smisel. Tudi naši grehi najdejo smisel v Božji ljubezni, saj nam ta Božja ljubezen v Jezusu Kristusu vedno odpušča. Tako nas ljubi, da nam vedno odpušča.

Torej, pred Jezusom se rodi temeljno vprašanje vsakega  življenja, ki si ga mora zastaviti vsak dan: Kam je usmerjeno moje srce? Kje je pritrjeno moje srce, kam je uperjeno, kateri zaklad išče? Jezus je svoje dneve preživljal med molitvijo k Očetu in srečevanjem z ljudmi. Tudi srce slehernega med nami bi moralo poznati  samo ti dve smeri: Gospoda in ljudi.

Zato moja prva želja, naj bo naše srce,  srce,  ki išče: Srce, ki si ne lasti časov in prostorov, ni ljubosumno zaradi svojega upravičenega miru in nikoli ne zahteva, naj se ga ne moti. Tak človek ne brani svoje udobnosti, ni obremenjen z varovanjem svojega dobrega imena, ampak je brez strahu pred kritikami pripravljen tvegati, samo da bi posnemal svojega Gospoda. Ni računovodja duha, ampak je dobri Samarijan, ki išče tistega, ki je v stiski. Ne zaustavi se ob razočaranjih in ob naporih se ne preda; je namreč trdovraten v dobrem, maziljen z ‘božjo trdovratnostjo’, da se nihče ne izgubi.

Druga želja naj bo naše srce, srce, ki vključuje. Kristus ljubi in pozna svoje ovce, zanje dá svoje življenje, nobena mu ni tuja. Njegova čreda je njegova družina in njegovo življenje. Ni vodja, ki se boji ovac, ampak je Pastir, ki hodi z njimi in jih kliče po imenu. Zbrati želi vse ovce, ki še ne bivajo z njim. Enako je tudi s kristjanom: ne izbira lastne projekte, ampak  je blizu konkretnim ljudem, ki mu jih je po Cerkvi zaupal Bog. Nihče ni izključen iz njegovega  srca, iz njegove molitve in iz njegovega nasmeha. Z ljubečim pogledom in očetovskim srcem sprejema, vključuje in, kadar mora opominjati, je to vedno zato, da zbližuje; nikogar ne prezira, ampak je pripravljen umazati si roke za vse.

Tretja želja, je naj bo naše srce polno veselja. Bog je poln veselja: njegovo veselje se rodi iz odpuščanja, iz življenja, ki se poraja. Veselje Jezusa, Dobrega pastirja, ni veselje ‘zase’, ampak je veselje ‘za druge’ in ‘z drugimi’, je resnično veselje ljubezni. In to je tudi veselje kristjana. V molitvi odkrije tolažbo Boga in izkusi, da ni nič močnejšega od njegove ljubezni. Zato je notranje veder, je srečen. Žalost zanj ni nekaj normalnega, ampak je samo prehodna.

Vsak dan  se vprašajmo, kje so naši zakladi. Zakladi – so , v redu: toda le tisti, ki imajo vrednost v – recimo tako – ‘nebeški mošnji’. Kopičimo v njej!

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: arhiv P. S. 

Obj.: M. B.