Evangeljski odlomek današnje nedelje  spada med Jezusove nauke namenjene njegovim učencem, medtem ko se je vzpenjal proti Jeruzalemu, kjer ga je čakala smrt na križu. Da bi nakazal namen svojega poslanstva je uporabil tri podobe: ogenj, krst in razdeljenost. Danes želim spregovoriti o prvi podobi, to je o ognju. Jezus jo izrazi s temi besedami: ‘Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!’

Ogenj o katerem govori Jezus, je ogenj Svetega Duha, ta v nas živa in delujoča navzočnost od dneva našega krsta. Ta ogenj je ustvarjalna moč, ki očiščuje in prenavlja, ki sežge vsako človeško bedo, vsako sebičnost, vsak greh, nas od znotraj spremeni, obnovi in naredi sposobne ljubiti. Jezus želi, da Sveti Duh vzplamti, kakor ogenj v našem srcu, saj samo, če se – bodite pozorni na to – požar božje ljubezni začne v srcu, se lahko razširi in stori, da Božje kraljestvo napreduje. Ne začne se pri glavi, ampak v srcu. Če se bomo popolnoma odprli delovanju Svetega Duha, nam bo On podaril drznost in gorečnost, da zaplujemo po odprtem morju in oznanimo Jezusa ter njegovo tolažeče sporočilo usmiljenja in zveličanja vsem, brez strahu. Ogenj se začne v srcu.

Da bi izpolnila njegovo poslanstvo v svetu, Cerkev, torej vsi mi, potrebujemo pomoč Svetega Duha, da bi nas  pri tem ne zaviral strah ter preračunljivost in se ne bi navadili hoditi znotraj varnih meja. Apostolski pogum, ki ga v nas kot ogenj prižge Sveti Duh, nam pomaga iti preko zidov in ovir, nas naredi ustvarjalne ter nas priganja, da stopimo na pot še neodkritih ali nelahkih poti ter vsem, ki jih srečamo, nudimo upanje. S tem ognjem Svetega Duha smo poklicani, da vedno bolj postajamo skupnosti ljudi, polnih razumevanja, razširjenega srca ter veselega obraza. Bolj kot kdaj koli je potreba po duhovnikih, posvečenih osebah ter vernih laikih, s pozornim pogledom na apostolat, ki so pretreseni ter se ustavijo ob trpljenju ter ob materialni in duhovni bedi. Tako bodo zaznamovali pot evangelizacije ter poslanstva z ozdravljajočim ritmom bližine. Ravno ogenj Svetega Duha je, ki nas vodi k temu, da postajamo bližnji drugim, osebam, ki trpijo, ki so pomoči potrebne, toliki človeški bedi, tolikim težavam, tistim, ki trpijo. To je ogenj, ki izhaja iz srca.

V tem trenutku z občudovanjem mislim predvsem na številne duhovnike ter redovnike, ki se po vsem svetu z veliko ljubeznijo ter zvestobo posvečajo oznanjevanju evangelija, pogostokrat tudi za ceno svojega življenja. Njihovo zgledno pričevanje nas spominja na to, da Cerkev ne potrebuje uradnikov ter marljivih funkcionarjev, temveč navdušene misijonarje, ki jih použiva gorečnost, da ponesejo vsem Jezusovo tolažečo besedo ter njegovo milost. To je ogenj Svetega Duha, ki če ga Cerkev ne sprejme ali ne pusti vstopiti vase, postane hladna ali samo mlačna Cerkev, nesposobna dati življenje, ker je sestavljena iz hladnih in mlačnih kristjanov. Dobro nam bo delo danes vzeti si čas petih minut in vsakdo od nas naj se vpraša, kakšno je moje srce. Je hladno, je mlačno, je sposobno sprejeti ta ogenj?

Potrebno se je torej odločiti, zato podoba ognja. Jezus je odgovor na naša hrepenenja. Zakaj? Zato, ker nas preprosto vabi više. Više kot nas more povabiti karkoli na tem svetu. Više, ker nas neprestano vznemirja in noče, da bi zakopali hrepenenja, ki jih je v nas položil On sam. On je odgovor na naša hrepenenja po neskončni lepoti, ljubezni in dobroti. On noče, da bi dopustili, da nam ta svet ukrade najboljše, kar imamo, noče, da nam ukradejo energijo, veselje in sanje z lažnimi iluzijami. On je tisti, ki zna dati življenju pravo navdušenje; zaradi katerega se ne zadovoljimo z malim in zaradi katerega damo od sebe največ, kar lahko; On nas spodbuja, da povzdignemo pogled in sanjamo visoko.

Biti majhen, blizu in konkreten so tri drže, s  katerimi Bog prihaja med nas. Njegov pristop ni pristop velikih in slavnih tega sveta. Ne dela hrupa in ne prihaja v blišču. Zato da se dopolni polnost časov, naredi nekaj najbolj običajnega na svetu. Rodi se kot otrok. Bog postane človek po najbolj preprosti in naravni poti: Mariji dovoli, da je stkala meso, kakor pravi starodavna pesem. Ima raje male, katerim je razodeto Božje kraljestvo. Njih ima raje, ker kljubujejo ‘življenjskemu napuhu’, ki prihaja od sveta.

Nadalje je Bog blizu. Rad se spušča v naše vsakodnevne dogodke, da bi hodil z nami. Blizu je grešnikom in vsem, ki jih družba odriva na rob, blizu je bolnim in trpečim, blizu je majhnim v njihovem trpljenju in veselju. Zavzame se za vsakega izmed nas, da bi nas povedel v polnost življenja.

In končno, Bog je konkreten. Večini se razodeva tako, da preživi čas z osebami v konkretnih situacijah. Konkretno odgovarja na lakoto množice – uči jo in pomnoži kruh, konkreten odgovor ima za gobavca, ki ga ozdravi, prav tako je konkreten z učenci na čolnu v viharju in pri ribolovu. Z nami hodi skozi zgodovino posameznika in naroda, na poti je z nami po Mariji in po zakramentih.

Četrta drža Boga je, da sprejema nase trpljenje. Bog je trpeči služabnik. S trpljenjem je povezano tako njegovo rojstvo, ko ni bilo zanj prostora v prenočišču, kot na križu, ko trpi za grehe vsega človeštva. Trpljenju daje odrešilno razsežnost, to je pot križa, ki premaga zlo, greh in smrt. Ko objame les križa, Jezus objame bolečino in smrt moških in žensk vseh časov.

Prosimo Devico Marijo, da moli z nami in za nas nebeškega Očeta, da razlije na vse nas vernike ogenj Svetega Duha, božanski ogenj, ki ogreje srce in nam pomaga biti solidarni z veseljem ter trpljenjem naših bratov in sester.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: arhiv PS

Obj.: M. B.