Torek, 9. avgust: Moliti v duhu in resnici

Evangeljski odlomek, ki smo ga slišali, je precej zapleten. Prepletajo se besede Jezusa in Samarijanke, prepričanje Judov in Samarijanov. Jezusova želja je molitev v duhu resnice. Tu se misel zaplete, kot da bi se Jezus spraševal o posledicah, ki jih bo prinesla zvestoba resnici. Ko bodo apostoli govorili resnico, bodo doživljali preganjanje. Zato jim zagotavlja bližino.

Sprašujem pa se: Ali je resnica res tako težka, da je svet ne more sprejeti?

Skušajmo ostati nevtralni in se v iskanju odgovora ne vpletimo čustveno ali politično. Resnica je povsod pod pritiskom nekih interesov, zato najbrž težko sploh še komu verjamemo in tudi sami ne vemo več, kaj je res in kaj ne.

Lahko se zgražamo ob dnevnih dogodkih, bolj pošteno pa je, da se vsak izmed nas vsak dan vpraša: Ali je resnično zvest resnici? Že otrok se lahko vpraša ali pove mami, kar se dogaja v šoli. Starša se lahko vprašata ali otroku odkrito govorita, kar bi mu rada povedala. Še prej pa ali sta kot zakonca drug do drugega resnično iskrena. Vsem nam bo hitro jasno, da se v naših družinah učimo bolj skrivanja kot odkritega pogovora. Ko pa se tej razsežnosti doda še soseska in prijatelji, pa služba, je jasno, da je klopčič laži in prekrivanja le še večji in večji. Kdo ga bo presekal je vprašanje?

Jezusu je popolnoma jasno, da je resnica težka. Takšna je bila, je in bo. Celo tako težka je, da je brez Duha resnice ne zmoremo živeti. Ob tem dejstvu postane logična tudi zapletenost evangeljskega odlomka. Resnice ne bomo zmogli živeti brez zaupanja, da nas Bog ljubi in poskrbi za nas, tudi ko je težko. Resnice ne bomo iskali na pravem koncu, če ne bomo izpolnjevali njegovih zapovedi, ter se oklepali Duha Tolažnika. Oklenimo se torej Duha, ki nam ga pošilja.

 

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: arhiv PS

Obj.: M. B.