10. avgusta praznujemo god sv. Lovrenca. Bil je eden od sedmih diakonov v času papeža Siksta II. Ker je leta 258 cerkveno premoženje, ki mu je grozila zaplemba, razdelil med siromake, ga je dal cesar Valerijan prebičati, nato pa na žareči rešetki mučiti do smrti (v koledarju 10. avgusta).

Sv. Lovrenc je zavetnik ubogih, gasilcev, steklopihalcev, kuharjev, likalk. Varuje pred opeklinami, bolečinami v hrbtu, vročico. Priporočajo mu verne duše v vicah in ga prosijo za dobro letino.

Upodabljajo ga kot diakona s pravokotnim ražnjem, z evangelijsko knjigo in s križem, delečega miloščino, ali z mučeniško palmo.

Utrinke perzeid, ki okoli njegovega goda letijo na naš planet, so ljudje poimenovali svetega Lovrenca solze. Te naj bi pretakalo nebo zaradi strašne smrti mučenca.

 

 Sveti Avguštin je o današnjem godovnjaku zapisal naslednje misli …

Rimska cerkev nam danes priporoča praznovanje dneva, ko je sv. Lovrenc premagal svet, prezrl naslado ter v obeh premagal zalezovalca hudega duha. Kakor veste, je v tej cerkvi opravljal službo diakona. V njej je služil Kristusovi krvi, v njej je za Kristusa prelil lastno kri. Skrivnost Gospodove večerje je jasno razložil sv. apostol Janez, ko je rekel: Kakor je Kristus za nas daroval življenje, moramo tudi mi darovati življenje za brate. Sv. Lovrenc je to dobro razumel, bratje, razumel in uresničil. In kar je pri daritvi sprejemal, to je sam daroval. Ljubil je Kristusa v življenju, posnemal ga je v smrti.

Posnemajmo ga, bratje, tudi mi, če ga resnično ljubimo. Ne moremo obroditi boljšega sadu ljubezni, kot da posnemamo zgled. Kristus je za nas trpel in nam zapustil zgled, da hodimo po njegovih stopinjah. Pri teh mislih sv. Petra bi se zdelo, da je Kristus trpel samo za tiste, ki hodijo po njegovih stopinjah, in da Kristusovo trpljenje koristi samo tem, ki mu sledijo. Za njim so šli sveti mučenci in sicer tako zvesto, da so po zgledu njegovega trpljenja prelili svojo kri. Toda niso šli samo oni. Ni se namreč porušil most, ko so šli čezenj, ni usahnil studenec, ko so pili iz njega.

V božjem vrtu, bratje, pa ne poganjajo samo rdeče rože mučencev, temveč tudi bele lilije devic in zeleni bršljan zvestih zakoncev, dišijo vijolice vdov. Nihče, predragi, naj ne obupa nad svojim poklicem; Kristus je trpel za vse. Po pravici piše Sveto pismo o njem: Hočem, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice.

Spoznajmo torej, kako moramo kristjani hoditi za Kristusom, tudi če ne prelijemo krvi in nam ne grozi trpljenje. Apostol pravi, ko govori o Kristusu: Čeprav je bil namreč v božjem sijaju, ni ljubosumno varoval enakosti z Bogom; koliko veličastvo! Vendar je sam sebe izničil, podobo hlapca vzel nase, postal podoben ljudem in bil po zunanjosti kakor človek; kakšna ponižnost!

Kristus se je ponižal. Glej, kristjan, kaj posnemaj; Kristus je bil pokoren. Kaj se torej povišuješ? Ko je minil čas ponižanja in ko ga je premagal s smrtjo, se je Kristus dvignil v nebo. Pojdimo za njim. Poslušajmo, kar pravi apostol: Če ste vstali s Kristusom, iščite, kar je zgoraj, kjer sedi Kristus na božji desnici!

 


Vir: Katoliška Cerkev, Molitveno bogoslužje Cerkve (Iz govorov sv. Avguština, škofa, 304. govor, 1-4)

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.