Petek, 19. avgust: Ljubi Boga in bližnjega

Današnji evangelij pripoveduje o največji zapovedi, zapovedi ljubezni.

Saj smo bili ustvarjeni zato, da bi ljubili ter bili ljubljeni. Bog nas je ustvaril, da bi bili soudeleženi pri Njegovem življenju, bili od Njega ljubljeni in da bi ga ljubili ter po njem vse druge ljudi. To so ‘sanje’ Boga za človeka. Za uresničevanje tega potrebujemo njegovo milost. Potrebno je, da v sebe sprejmemo sposobnost ljubiti, ki izhaja iz Boga samega. Jezus se nam v evharistiji podarja ravno zaradi tega. V njej prejmemo njegovo Telo in njegovo Kri, torej prejmemo Jezusa v njegovem najvišjem izrazu ljubezni, ko je On daroval samega sebe Očetu za naše zveličanje. Prejmemo ga v ljubezni in zato, da lahko ljubimo.

Mi zelo dobro vemo, kaj  pomeni ljubiti samega sebe in kaj bi želeli, da bi nam drugi storili. Ko Jezus doda besede: »Kakor samega sebe«, nas postavi pred ogledalo, pred katerim ne moremo lagati; dal nam je nezmotljivo merilo, da lahko odkrijemo, ali ljubimo svojega bližnjega ali ne.

Ko govorimo o ljubezni do bližnjega, človek takoj pomisli na »dela« ljubezni, na stvari, ki jih je potrebno storiti za bližnjega: priskrbeti mu hrano in pijačo, ga obiskati; skratka bližnjemu pomagati. Toda to je učinek ljubezni, to še ni ljubezen. Pred dobrodelnostjo je dobronamernost; preden delamo dobro, moramo hoteti dobro.

Sv. Pavel pravi, da mora biti ljubezen »brez hinavščine«, torej iskrena. Ljubiti je treba »iz čistega srca«. Dejansko lahko ljubimo in dajemo miloščino iz različnih razlogov, ki nimajo nič skupnega z ljubeznijo: da se pokažemo lepe, da nas imajo za dobrotnike, da si zaslužimo nebesa, celo zato, ker bi nas sicer pekla vest. Človek je lahko brez ljubezni tudi, ko »izkazuje ljubezen«!

Sv. Avguštin je zapisal: »Ljubi in delaj, kar hočeš.« To je nevarno načelo! Koliko mladih bi ga danes takoj podpisalo in bi ga seveda razumeli na svoj način (Če se ljubimo, je vse dovoljeno …).Ko Avguštin pravi Ljubi in delaj kar hočeš! Hoče reči:  Če molčiš, molči iz ljubezni, če spregovoriš, govori iz ljubezni, če svariš, posvari iz ljubezni. Poskrbi za to, da bo v tvojem srcu resnična ljubezen do človeka; kar koli boš potem storil, bo to tisto pravo. Iz ljubezni ne more priti nič drugega, kakor dobro.

Ta srčna ali notranja ljubezen je ljubezen, ki jo zmoremo vsi. Vsi jo lahko dajejo in prejemajo. Poleg tega je tudi zelo konkretna. Gre za to, da začnemo gledati na stvari in ljudi, ki so ob nas, z novimi očmi. S kakšnimi očmi? To je tako preprosto: z očmi, s kakršnimi bi želeli, da bi nas gledal Bog! Pogled, ki opravičuje, naklonjen in sprejemajoč pogled, odpuščajoč pogled … To ne bi smelo biti ne vem kako težko.

Ko se to zgodi, se vsi odnosi spremenijo. Kot po čudežu odpadejo vsi razlogi za zadržanost in sovražnost, ki so ti preprečevali, da bi ljubil določenega človeka. Pred teboj se začenja risati njegova podoba takšnega, kakršen dejansko je: ubogo človeško bitje, ki trpi zaradi svojih slabosti in svojih meja, enako kakor ti, kakor vsi. Nagnjeni smo k temu, da na obličje bližnjega navlečemo masko, nanje lepimo etikete, klišeje, jih razvrščamo po predalih. V tistem trenutku bo, kakor da bi maska odpadla, in človek je pred nami, kakršen resnično je.

Danes vsi sanjamo o svetu, kjer bi vladala sprava in mir, kjer bi bilo slehernemu človeku priznano njegovo dostojanstvo in bi imel svoj življenjski prostor. Tega si vsi želimo in to vsi pričakujemo. Toda ta svet se ne bo uresničil na svetovni ravni, če se prej ne bo uresničil v človeških srcih. Zaman ga bom iskal zunaj sebe, če ga ne bom najprej skušal vzpostaviti znotraj sebe in v svoji družini.

Zato vam tudi  z evangelistom Janezom ponavljam: »Otročiči, ljubimo drug drugega, ker je ljubezen iz Boga in če udejanjimo to zapoved, smo udejanjili ves evangelij.«

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: M. B.

Obj.: M. B.