Ponedeljek, 15. avgust: Veliki šmaren

Marijino vnebovzetje, 2019

Srečanje Marije in Elizabete je polno veselja. Zakaj? Ker vsaka ceni drugo, jo spoštuje in vzame čisto zares. Druga drugi želita postreči. Več kot očitno je, da to spoštovanje drugega in veselje nad bližnjim izvira iz globoke ponižnosti v odnosu do Boga.

Že samo srečanje teh dveh žena nam govori tudi o kreposti, brez katere ni poti v nebesa: PONIŽNOST. Pot v nebo, je pot ponižnih. Samo ponižni jo zmorejo prehoditi, ti pa vedo, da tudi ta krepost ni njihova zasluga, ampak božji dar.

Poglejmo, kaj je pravzaprav ponižnost, ki jo je Marija prva v polnosti prehodila. Kot lahko razumemo iz evangelija, se ta pot začne v občestvu. Marija Elizabete ni obiskala po naključju. Gotovo je k njej prihajala pogosto. Odnosa, ki ga odraža njuno srečanje, nista mogli splesti čez noč. To je odnos dveh, ki delita svoje življenje in čustvovanje, svoje strahove in hrepenenja. Pri tem pa kot pravi vernici ne moreta v nobeni misli mimo Boga. On je njuno vse, on ju vodi.

Angelovo oznanjenje Marijo preseneti. Ni pričakovala, da bo Bog tako močno spremenil njene načrte. Postala bo božja mati, sprejeti pa mora težo tveganja, da bo spočela, še preden je poročena. Bolečino, da bo marsikoga razočarala, čeprav zaradi zvestobe Bogu. Prizadela bo Jožefa, prizadela svojo družino. Biti kriv, brez krivde, je ponižanje, ki je eden temeljnih kamnov ponižnosti. A le v pripravljenosti na sramoto in križ zaradi zaupanja v božjo ljubezen je mogoče sprejeti božjo voljo. Marija v vsej ponižnosti izreče svoj Zgodi se, ki postane njeno vodilo.

Ponižnost vodi v neprestano rast, ki ne prizanaša s preizkušnjami. Marija mora kljub vsemu prizadevanju v templju Jezusu priznati, da ga ne razume. Kljub temu, da ga vzgaja v najboljši veri, ne razume, zakaj sta ga morala tri dni iskati. Jezus se jima niti ne opraviči, le poduči ju, da mora biti v tem, kar je njegovega Očeta. Bolečina, razočaranje, ponižanje – a vse to vodi Marijo globlje. Spoznava svojo majhnost in se korak za korakom vzpenja v sfero božje veličine. Vse besede ohranja in jih premišljuje.

Prav tako je ponižana pred svati, ko želi poskrbeti za novoporočenca, ko je na svatbi zmanjkalo vina. Jezus jo grobo zavrne: Kaj je tebi žena, moja ura še ni prišla. Marija v vsej ponižnosti spet prizna, da je le božja služabnica, šteje vedno le Bog. Karkoli vam poreče storite.

Ko je vseh preizkušenj že polna mera, ko doživlja ponižanje na križevem potu, se mora odpovedati tudi svojemu lastnemu sinu. Na križu se ji na nek način odpoveduje in ji pravi: Žena – ne mati ter ji daje apostola Janeza za sina. Popolna razlastitev je pravzaprav pogoj za pot v nebo!

Kako pa je danes z našo ponižnostjo? Ko so ljudje živeli z zavestjo, da je vse dal Bog, so brez težav prihajali k njemu s hvaležnostjo in s prošnjo, da bi jih Bog po priprošnji nebeške Matere ne zapustil. Mislili so si: Marija, ki je ena izmed njih, bo prosila zanje. Prenesla bo k nebeškemu Očetu zahvale in prošnje. Po njej bodo deležni uslišanj in milosti za naprej. Kaj pa danes? Zdi se, da smo popolnoma neodvisni, da vse lahko naredimo sami, da je vse v naših rokah. Vsak ima v žepu denar. Zdi se, da ima vso potrebno moč in oblast, da živi po svoje in išče potešitev svojih potreb. Življenje smo iztrgali naravi in s tem Bogu. Zdi se, da ne potrebujemo ne Boga ne Matere Božje. Pa vendar v družbi, v naših družinah in odnosih manjkajo temeljne življenjske kreposti: ponižnost, hvaležnost, veselje.

Marija nam lahko v tej zagati pomaga. Zato bi rad, da se danes, ustavimo ob Marijini hvalnici.

Moja duša poveličuje Gospoda … kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.

Njen odnos z Bogom se začenja s ponižnostjo in izredno hvaležnostjo. Zaveda se svoje majhnosti in nemoči. Hvaležna je, da jo Bog opazi in jo hoče imeti za služabnico, za sodelavko.

Marija vidi, da Bog dela vse prav: Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. V resnici je videla veliko revščine in bede, ampak je gledala z vero. Rimska nadvlada in zatiranje ubogih s strani bogatih ji ni bila krivica. Vedela je, da vse vodi Bog.

V vsem je videla dobrega Očeta, o katerem pravi: Zavzel se je za svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja, kakor je govoril našim očetom. Marija je torej svoje življenje živela v veselju in hvaležnosti. Tega ni živela zaradi blagostanja, ampak zaradi izredne ponižnosti, globoke zavesti, da je Bog ljubeči oče, ki skrbi zanjo in za njen narod. Nobena preizkušnja in nobeno trpljenje je ni omajalo.

Želim si, da bi se danes še posebej zavedali:

–          kako majhni smo in kako je Bog velik in dober,

–          da bi iz tega rasli v zdravi ponižnosti,

–          da bi v ponižnosti radi prihajali  k Bogu in Materi božji, da se zahvalimo za vse prejete darove, in se učimo hvaležnosti,

–          da bi prav ob  Materi Božji pogumno in z živim zaupanjem prosili za blagoslov v naših družinah in skupnostih, pri delu in v odnosih.

Vse to potrebujemo danes tako, kot so potrebovali naši predniki: ponižnost, hvaležnost, veselje in božjo pomoč. Naj nas pri tem spremlja Marijin zgled in njena priprošnja.

Pot v nebo je pot božjih ubožcev. Pot tistih, ki se zavedajo svoje majhnosti in se veselijo božje veličine. Pot tistih, ki ob sebi vidijo brate in sestre na isti poti in ne tekmece. Ki ne tekmujejo, ampak spoštujejo. Ki se vesele ponižanja, ker vedo, da brez ponižanja, ni ponižnosti, brez ponižnosti pa ni nebes. Naj nas Bog po Marijini priprošnji tesneje povezuje v mala občestva božjih ubožcev. Naj v njih zaživi medsebojno spoštovanje in veselje. Naj se kakor Marija ne zavrtimo okrog sebe, ampak v ponižnosti sledimo Bogu, ki skrbno piše našo zgodovino.

 

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: arhiv PS

Obj.: M. B.