Pismouki in farizeji so Božji nauk, posredovan po Mojzesu, podredili svojemu okusu in svojim željam. Sebe so postavili za središče in merilo vsega. Zato jih je Jezus grajal. Kdo ve, če se ni tudi nas prijelo kaj (ali morda celo veliko) duha farizejev in pismoukov?

Nekaj vprašanj kot razmislek ob današnjem evangeliju:

Smo središče našega učenja mi ali je Jezus? Oznanjamo svojo (človeško) modrost ali modrost križanega Kristusa? Nam gre za uveljavljanje moči, zemeljskega sijaja, zunanje uspešnosti? Težimo za tem, da bi se ponašali s svojim uspehi, s svojo preteklostjo, s svojim »smo pa le mi imeli prav«? Merimo svojo vrednost po tem, koliko raznih priznanj, imenovanj in odlikovanj smo prejeli?

Katera knjiga nam pomeni več: zakonik ali Jezusov evangelij? Iščemo v evangeliju črko ali duha? Precejamo komarje in spregledujemo slone?  So naše nedeljske maše zgolj izpolnitev zapovedi ali pa družinska srečanja ob Jezusu? So naše župnije predvsem cerkvenopravne ustanove ali pa skupnosti ljudi, ki jih povezuje Kristusova ljubezen? Imamo sebe za nezmotljive učitelje in vodnike ali pa hodimo vsi vsak dan v šolo k edinemu Učitelju in Vodniku?

Smo sprejemljivi za dobrohotne nasvete? Se bojimo dobronamerne kritike? Bi vzrojili, če bi nas na primer kdo opomnil »Bodi manj uraden in bolj domač?« Manj razumarski in bolj toplo človeški. Manj zahteven in bolj razumevajoč. Manj posveten bolj duhoven. Manj grob in bolj vljuden. Manj zapovedovalen in bolj pripravljen na pogovor. Manj se bori proti zlu in bolj uveljavljal dobro. Manj govori in več stori. Manj toži nad slabimi časi in več veselega upanja vnašaj v svoj prostor.

Kdor ne sprejme nasvetov in opominov, si sam zapira pot k napredku. Ostal bo vedno isti in ponavljal vedno iste napake.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: M. B.

Obj.: M. B.