Papež Frančišek je med sredino splošno avdienco v dvorani Pavla VI. nadaljeval s 17. katehezo o starosti. Tokrat je poudaril, da je pričevanje, ki ga ostareli dajo otrokom in mladim, »verodostojno«, saj gleda »na obzorje našega cilja«, večnega življenja. Dejal je, da je »boleče in škodljivo«, da so »življenjska obdobja pojmovana kot ločeni svetovi, ki tekmujejo med seboj,« ter izpostavil, da bo zaveza med starimi in mladimi rešila človeško družino.

Gledal sem:

medtem so bili postavljeni prestoli

in Pradavni se je usedel.

Njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg

in lasje na njegovi glavi kakor čista volna.

Njegov prestol so bili ognjeni plameni

in njegova kolesa goreč ogenj.

Ognjena reka je tekla

in se izlivala pred njim.

Tisočkrat tisoči so mu stregli

in desettisočkrat desettisoči so stali pred njim.

Sodni dvor je sedel

in knjige so se odprle.« Dan 7,9-10

 

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Besede o Danielovih sanjah, ki smo jih slišali govorijo o videnju Boga, ki je skrivnostno in bleščeče hkrati. Le-ta se ponovi na začetku knjige Razodetja in se nanaša na vstalega Jezusa, ki se vidcu prikaže kot Mesija, duhovnik in kralj, večni, vsevedni in nespremenljivi (1,12-15). Položi svojo roko na vidčevo ramo in ga pomiri: »Ne boj se! Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja.« (v. 17-18). Tako izgine še zadnja ovira strahu in tesnobe, ki jo je vedno vzbujala teofanija: Živi nas pomiri, nam da gotovost. Tudi On je umrl, vendar sedaj zaseda mesto, ki mu je namenjeno: mesto Prvega in Zadnjega.

V tem prepletanju mnogih simbolov je vidik, ki nam morda pomaga bolje razumeti povezavo te teofanije, tega prikazanja Boga, s ciklom življenja, časom zgodovine in gospodovanjem Boga nad ustvarjenim svetom. In ta vidik je povezan prav s starostjo. Kako je povezan? Poglejmo.

Videnje daje vtis čilosti in moči, plemenitosti, lepote in očarljivosti. Obleka, oči, glas, noge, vse je čudovito v tem videnju: gre za videnje! Njegovi lasje pa so beli: kakor volna, kakor sneg. Kakor lasje ostarelega človeka. Najpogostejši svetopisemski izraz za ostarelega človeka je »zaqen«, ki izhaja iz »zaqan«, kar pomeni »brada«. Snežno beli lasje so starodavni simbol zelo dolgega časa, nepozabne preteklosti, večnega obstoja. Ni potrebno, da pri otrocih vse demitiziramo: podoba Boga, ki predstavlja starca s snežno belimi lasmi, ni neumen simbol, temveč svetopisemska, plemenita in tudi nežna podoba. Oseba, ki v knjigi Razodetja stoji med zlatimi svečniki, se ujema z osebo »Pradavnega« iz Danielove prerokbe. Star je toliko kot celotno človeštvo in še več. Je star in nov kakor Božja večnost. Božja večnost je namreč takšna, stara in nova, saj nas Bog vedno preseneča s svojo novostjo; vedno nam prihaja naproti, vsak dan na poseben način, v tistem trenutku, za nas. Vedno se prenavlja, vendar pa je Bog večen, je od nekdaj.

V vzhodnih Cerkvah je praznik srečanja z Gospodom, ki ga obhajamo 2. februarja, eden izmed dvanajstih velikih praznikov liturgičnega leta. Izpostavi srečanje med Jezusom in starčkom Simeonom v templju; izpostavi srečanje med človeštvom, ki ga predstavljata starčka Simeon in Ana, ter malim Kristusom Gospodom, večnim Božjim Sinom, ki je postal človek. V Rimu lahko ta prizor občudujemo v mozaikih v cerkvi svete Marije v Trastevere.

Bizantinsko bogoslužje moli s Simeonom: »To je Tisti, ki se je rodil iz Device: on je Beseda, Bog od Boga, On, ki se je za nas utelesil in rešil človeka.« In nadaljuje: »Naj se danes odprejo nebeška vrata: večno Očetovo Besedo, ki je prevzela časovno načelo, ne da bi izstopila iz svoje božanskosti, po Njegovi volji Devica Marija daruje v templju postave in starček Jo vzame v naročje.« Te besede izražajo izpoved vere prvih štirih ekumenskih koncilov, ki so sveti za vse Cerkve. Vendar pa je Simeonovo dejanje tudi najlepša podoba o posebni poklicanosti starosti; ko gledamo Simeona, gledamo najlepšo podobo starosti: darovati otroke, ki pridejo na svet, kot neprekinjen Božji dar, vedoč, da je eden izmed njih Sin, ki je bil rojen v sami notranjosti Boga, pred vsemi veki.

Starost, ki je na poti v svet, v katerem bo lahko ljubezen, ki jo je Bog položil v stvarstvo, končno neovirano izžarevala, mora pred svojim slovesom storiti to dejanje Simeona in Ane. Starost mora otrokom pričati o njihovem blagoslovu. To je zame bistvo, središče starosti. Gre za njihovo uvajanje – ki je lepo in težko – v skrivnost cilja življenja, ki ga nihče ne more uničiti. Niti smrt. Otroku dati pričevanje vere pomeni sejati to življenje; pričevati o človečnosti in veri je prav tako poklicanost ostarelih.

Pričevanje ostarelih je verodostojno za otroke: pričevanje mladih in odraslih ne more biti tako pristno, nežno in ganljivo, kot je lahko pričevanje ostarelih, starih staršev. Ko ostarela oseba blagoslovi življenje, ki ji prihaja naproti, in odloži vse zamere do življenja, ki odhaja, se ji ni mogoče upreti. Ni zagrenjena, ker čas teče in ker bo kmalu odšla: ne. To je veselje nad dobrim vinom, nad vinom, ki je dobro postalo z leti. Pričevanje ostarelih združuje življenjske dobe in razsežnosti časa: preteklost, sedanjost in prihodnost. Oni niso namreč le spomin, ampak tudi sedanjost in obljuba. Boleče in škodljivo je, da so življenjska obdobja pojmovana kot ločeni svetovi, ki tekmujejo med seboj, pri tem pa vsak skuša živeti na račun drugega: to ne gre. Človeštvo je staro, zelo staro, če gledamo z vidika časa. Vendar pa je Božji Sin, ki se je rodil iz žene, Prvi in Zadnji vseh časov. To pomeni, da nihče ne izpade iz njegove večne generacije, iz njegove čudovite moči, iz njegove ljubeče bližine.

Zaveza med starimi in mladimi bo rešila človeško družino. Kjer se otroci in mladi pogovarjajo s starimi, tam je prihodnost. Če ne bo tega dialoga med starimi in mladimi, prihodnost ni jasna. Zaveza med starimi in otroki bo rešila človeško družino. Ali lahko prosim otrokom, ki se morajo naučiti, kako se roditi, povrnemo nežno pričevanje ostarelih, ki imajo modrost umiranja? Ali bo to človeštvo, ki se nam ob vsem svojem napredku zdi kakor včeraj rojeni mladostnik, zmoglo ponovno dobiti milost starosti, ki je trdno obzorje našega cilja? Smrt je vsekakor za vse nas težak prehod v življenju. Vsi moramo iti tja, vendar to ni lahko. Gre pa tudi za prehod, ki zapre čas negotovosti in odvrže uro: je težak, ker je to prehod smrti. Kajti lepota življenja, ki ne zapade več, se začne prav tedaj. Vendar pa se začne z modrostjo ostarelih mož in žena, ki lahko mladim predajo štafetno palico. Razmišljajmo o dialogu, o zavezi med starimi in otroki, med starimi in mladimi ter si prizadevajmo, da se ta vez ne pretrga. Naj stari z veseljem govorijo in se izražajo z mladimi, mladi pa naj iščejo stare, da bi od njih prevzeli življenjsko modrost. Hvala.

 


Vir: Vatican News

Foto: Vatican Media

Obj.: M. B.