Četrtek, 24. avgust: Zato bodite tudi vi pripravljeni

Današnja Božja beseda nas spodbuja, da se ne vdamo udobnosti. Evangelij predlaga, naj čujemo in bomo pripravljeni, ker bo prišel Sin človekov.

Ta svet zahteva našo odgovornost in mi jo prevzemimo v celoti in z ljubeznijo. Jezus želi, da je naše življenje marljivo, da nikoli ne nehamo biti budni, da bi tako s hvaležnostjo in začudenjem sprejeli vsak nov dan, ki nam ga poklanja Bog. Vsako jutro je prazna stran, na katero začnemo pisati z dobrimi deli. Mi smo že bili rešeni z Jezusovim odrešenjem, a sedaj pričakujemo popoln izraz njegovega gospostva: ko bo Bog končno vse v vseh.

V veri kristjanov ni nič bolj gotovega kot ravno to ‘srečanje’ z Gospodom. In ko bo prišel ta dan, želimo biti mi kristjani kakor tisti služabniki, ki so noč prebedeli z opasanimi ledji in prižganimi svetilkami: treba je biti pripravljen za zveličanje, ki prihaja, pripravljeni na srečanje.

Kristjan ni ustvarjen za dolg čas, če že, je ustvarjen za potrpežljivost. Ve, da je tudi v enoličnosti nekaterih dni, skrita skrivnost milosti. Obstajajo ljudje, ki z vztrajnostjo svoje ljubezni postanejo kakor vodnjaki, ki namakajo puščavo. Nič ni zaman in nobena situacija, v kateri se znajde kristjan, ni popolnoma neobčutljiva za ljubezen. Nobena noč ni tako dolga, da bi pozabili veselje svita. Ko je tema največja, je svit najbližji.

Če ostanemo povezani z Jezusom, nas hlad težkih trenutkov ne ohromi. In četudi bi ves svet pridigal proti upanju, če bi govoril, da bo prihodnost prinesla samo temne oblake, kristjan ve, da je v tisti isti prihodnosti Kristusova vrnitev. Kdaj se bo to zgodilo, nihče ne ve. A misel, da je na koncu naše zgodovine usmiljeni Jezus, je dovolj, da zaupamo in ne preklinjamo življenja. Vse bo rešeno. Trpeli bomo, prišli bodo trenutki jeze in ogorčenosti, a sladki in silen spomin na Kristusa bo odstranil skušnjavo misli, da je to življenje zgrešeno.

Potem ko smo spoznali Jezusa, ne moremo storiti drugega kot preiskovati zgodovino z zaupanjem in upanjem. Zato se ne zaprimo vase, ne objokujmo otožne preteklosti, ampak vedno glejmo naprej, v prihodnost, ki ni samo delo naših rok, ampak je predvsem stalna skrb Božje previdnosti.

Bog ne zanika samega sebe. Bog nikoli ne razočara. Njegova volja v odnosu do nas ni meglena, ampak je jasno izoblikovan načrt zveličanja. Bog hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice. Zato se ne prepustimo toku dogodkov s pesimizmom, kakor da bi zgodovina bila nek vlak, nad katerim se je izgubil nadzor. Vdati se, ni krščanska krepost.

Kdor na svet prinaša upanje, ni nikoli popustljiva oseba. Jezus nam pravi, naj ga ne čakamo križem rok. Kristjan namreč tvega, pogumno tvega, da bi prinesel dobro, ki nam ga je dal Jezus.

Vsak dan svojega življenja ponavljajmo tisto prošnjo, ki so jo ponavljali prvi učenci in ki jo najdemo v zadnji vrstici Svetega Pisma: ‘Pridi, Gospod Jezus’. To je refren našega krščanskega življenja. V našem svetu ne potrebujemo drugega kakor Kristusa samega. Kakšna milost, če v molitvi, v težkih dneh tega življenja, slišimo njegov glas, ki odgovarja in nam zagotavlja: ‘Glej, pridem kmalu’!

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.