Jezus ga je zagledal, usmilil se ga je in izbral

Jezus je zagledal pri mitnici sedečega moža, Mateja po imenu, in mu rekel: Za menoj hodi! Videl ga ni toliko s telesnimi očmi, kot z usmiljenjem v svoji notranjosti. Zagledal je cestninarja, usmilil se ga je in izbral in mu zaklical: Za menoj hodi! Hoditi za kom pomeni: posnemati ga, hoditi za njim ne toliko s koraki kot z življenjem. Kdor pravi, da ostane v Kristusu, mora tudi sam živeti, kot je živel Kristus.

In vstal je, pravi evangelij, ter šel za njim. Ne čudimo se, da je cestninar takoj, ko je zaslišal Gospodovo besedo, zapustil svoj poklic, ki ga je izvrševal, in se pridružil Gospodu, pri katerem ni videl in ni mogel pričakovati bogastva. Gospod, ki ga je na zunaj poklical, ga je na znotraj poučil in prepričal; vlil mu je v dušo luč milosti, da je spoznal: ta, ki me na zemlji kliče od posvetnega bogastva, mi more dati v nebesih neminljive zaklade.

Ko pa je bil Jezus v hiši pri mizi, glej, je prišlo mnogo cestninarjev in grešnikov in so obedovali z njim in njegovimi učenci. Spreobrnjenje enega cestninarja je mnogo grešnikom in cestninarjem dalo zgled spokornosti in odpuščanja. Zares lepo znamenje; bodoči apostol in učitelj poganov na začetku svoje nove poti potegne za seboj skupino grešnikov in že oznanja evangelij, kar bo pozneje, ko bo napredoval v kreposti, delal še mnogo bolj. Začel je delovati, ko je začel verovati. Skušajmo globlje razumeti smisel tega, kar se je zgodilo! Matej ni samo telesno pogostil Gospoda v svoji hiši, temveč mu je vse lepšo in obilnejšo pogostitev pripravil v svoji duši, ko je začel vanj verovati in ga ljubiti. Izpolnilo se je, kar je rečeno: Stojim pri vratih in trkam. Če kdo posluša moj glas in mi odpre, bom stopil k njemu in večerjal z njim in on z menoj.

Ko zaslišimo njegov glas, odprimo vrata in ga sprejmimo, voljno sledimo njegovim skritim ali vidnim opominom ter uresničimo v dejanjih, kar smo dojeli, da moramo storiti. Gospod vstopi, da bi večerjal z nami in mi z njim, kajti po milosti svoje božje ljubezni živi v srcih svojih izvoljencev. Poživlja nas z lučjo svoje navzočnosti vselej, kadar se v hrepenenju naše želje povzpno v nebesa in sam Gospod se prav s tem stremljenjem nasičuje kot z najbolj izbrano jedjo

 


Vir: Molitveno bogoslužje Cerkve (Iz homilij sv. Beda Častitljivega, duhovnika, 21. homilija)

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.