Kako je p. Pij prejel Kristusove rane (stigme)?
Pater Pij, ki goduje 23. septembra, je eden izmed svetnikov, ki je na svojem telesu nosil Kristusove rane, ki jih imenujemo tudi stigme. Kako jih je prejel, je opisal v enem izmed svojih pisem.
Samo pokorščina me pripravi do tega, da vam razodenem, kar se je z menoj dogajalo tistega 5. avgusta 1918 in ves naslednji dan.
Ne morem vam povedati, kako strašno mučeništvo sem doživljal ves tisti čas. Zvečer 5. avgusta, ko sem ravno spovedoval naše fante, me naenkrat prevzame groza. Zagledal sem nebeško bitje, ki se je pojavilo pred mojimi duhovnimi očmi. V roki je držalo orodje, podobno dolgi železni sulici s priostreno in razžarjeno konico. Tedaj sem zagledal, kako je tisto bitje z vso silo zabodlo tisto orodje v mojo dušo. Od bolečine sem zavpil, misleč, da umiram. Fantu sem rekel, naj odide, češ da se ne počutim dobro.
To mučeništvo je trajalo neprestano do jutra 7. avgusta. Ne morem povedati, kako sem v tem času trpel. Videl sem, kako me ta sulica prebada in trga mojo notranjost; vsa je bila zajeta s tem železom in ognjem. Od tega dne dalje do danes sem smrtno ranjen. V globini duše čutim odprto rano, ki mi zadaja smrtne bolečine.
Kaj naj vam odgovorim na vaše vprašanje, kako se je zgodilo, da sem prejemal te rane? Moj Bog, kako se čutim zbegan in ponižan, ko moram odkrivati to, kar si naredil ti meni, svoji ubogi stvari!
Bilo je zjutraj 20. septembra v koru po odsluženi maši. Presenetila me je velika spokojnost, podobna sladkemu snu. Vsi zunanji in notranji čuti kakor tudi vse duševne moči so utonili v neki nepopisni mir. Okoli mene in v meni je bila popolna tihota. Takoj sem občutil velik mir in predanost popolni odpovedi vsemu. Vse to se je zgodilo v trenutku.
Medtem ko se je to dogajalo, se je pojavilo pred menoj skrivnostno bitje, podobno tistemu, ki sem ga videl 5. avgusta. Razlikovalo se je le po tem, da je temu bitju tekla kri iz rok, nog in s strani. Njegova bližina me je osupnila. Kaj sem tisti čas čutil v svoji notranjosti, ne bi mogel povedati. Čutil sem, da umiram. In bi bil v resnici umrl, če ne bi sam Gospod podpiral mojega srca, ki mi je silovito bilo v prsih.
Potem je navzočnost tega bitja izginila. Takrat sem opazil, da so moje roke, noge in prsna stran prebodene in da iz njih kaplja kri. Zamislite si mojo grozo, pa tudi moje bolečine, ki sem jih takrat občutil in jih nenehoma čutim skoraj vsak dan. Rana na srcu stalno krvavi, zlasti od četrtka zvečer do sobote. Dragi oče, umiram od bolečin zaradi trpljenja in zbeganosti, ki me spremljata. Bojim se, da bom umrl, ker bom izkrvavel, če ne bo Bog uslišal vpitja mojega srca in ne bo umaknil teh znamenj. Ali mi bo Jezus, ki je tako dober, podelil to milost?
Ko bi me rešil vsaj moje zbeganosti, ki jo čutim zaradi teh zunanjih znamenj! Močno bom povzdignil svoj glas k njemu in ga ne bom nehal rotiti, naj me v svojem usmiljenju reši, ne samo bolečin in trpljenja, ker vidim, da je to nemogoče, in čutim željo, naj me bolečina omami, ampak naj me reši vsaj zunanjih znamenj, ki me zelo begajo in nepopisno, nevzdržno ponižujejo.
Oseba, ki jo omenjam v prejšnjem pismu, je ista kot tista v drugem pismu z dne 5. avgusta. In nenehno nadaljuje svoje delo ob mojih najhujših duhovnih mukah. V svoji notranjosti čutim nenehno žuborenje podobno slapu, ki nenehno brizga kri.
Moj Bog! Tvoja kazen je pravična in tvoja sodba upravičena, vendar se me končno usmili.
Gospod, vedno bom vpil s prerokom: »Gospod, v svojem gnevu me ne grajaj, v svoji srditosti me ne kaznuj!« (Ps 6,2 in 37,1). Moj oče, sedaj vam je znana vsa moja notranjost; vi pa me milostno podprite v moji neznosni, hudi grenkobi.
Vir: Iz pisem patra Pija iz Pietrelcine (Molitveno bogoslužje Cerkve)
Foto: splet (Wikipedia)
Obj.: M. B.
Povej naprej.
Oglejte si še
