Kateheza med splošno avdienco, ki je potekala 28. septembra na Trgu svetega Petra, je bila namenjena molitvi kot prvem od sestavnih delov razločevanja, ki je osrednja tema sedanjega cikla katehez. Razločevati to, kar se dogaja v nas, ni lahko, toda domačnost z Bogom lahko nežno razblini dvome in strahove, tako da je naše življenje vedno bolj dovzetno za njegovo luč. Papež je povabil, naj prosimo za milost, da bi živeli prijateljski odnos z Gospodom in se pogovarjali kot prijatelj s prijateljem.

Svetopisemski odlomek: Ef 5,15.17-20

[Bratje,] skrbno pazíte, kako živite, ne kot nemodri, ampak kot modri. […] Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja. […] naj vas napolnjuje Duh: nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi […]. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse.

 

Kateheza: Elementi razločevanja. Domačnost z Gospodom

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Nadaljujemo kateheze na temo razločevanja. Tema o razločevanju je zelo pomembna, da bi vedeli, kaj se dogaja v nas, z našimi čustvi, idejami; treba je razločevati od kod prihajajo, kam me vodijo, h kateri odločitvi. Danes se bomo ustavili pri prvem od sestavnih delov razločevanja, to je molitev. Za razločevanje je potrebno biti v določenem okolju, v stanju molitve.

Molitev je nepogrešljiva pomoč za duhovno razločevanje, predvsem ko se nanaša na čustva, saj nam omogoča, da se na Boga obračamo s preprostostjo in domačnostjo, kot bi se pogovarjali s prijateljem. Gre za to, da znamo preseči misli in z ljubečo spontanostjo vstopiti v bližino z Gospodom. Skrivnost življenja svetnikov je domačnost in zaupnost z Bogom, ki v njih raste in jim omogoča, da vedno lažje prepoznavajo, kaj mu je všeč. Resnična molitev pomeni domačnost in zaupnost z Bogom. Ne recitirati neko molitvico kot papagaji, bla bla bla … Resnična molitev pomeni spontanost in čustveno bližino z Bogom. Ta domačnost premaga strah ali dvom, da njegova volja ni za naše dobro, premaga skušnjavo, ki včasih prevzame naše misli in naredi naša srca nemirna, negotova ali celo zagrenjena.

Razločevanje ne pomeni popolne gotovosti – ni neka čista kemična metoda, ki zahteva absolutno gotovost.  [Razločevanje] se nanaša na življenje, ki ni vedno logično in ima veliko vidikov, ki jih ni mogoče zajeti v eno samo miselno kategorijo. Radi bi natančno vedeli, kaj je treba storiti, a tudi ko se to zgodi, ne ravnamo vedno v skladu s tem. Kolikokrat smo tudi mi doživeli izkušnjo, ki jo je opisal apostol Pavel: »Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem« (Rim 7,19). Nismo samo razum, nismo stroji, ni dovolj prejeti navodil, da bi jih izpolnjevali: ovire, tako kot pripomočki, pri odločanju za Gospoda so predvsem čustvene in izvirajo iz srca.

Pomenljivo je, da je prvi Jezusov čudež v Markovem evangeliju eksorcizem (prim. Mr 1,21-28). V shodnici v Kafarnaumu Jezus osvobodi človeka od nečistega duha in ga s tem osvobodi lažne podobe Boga, ki mu jo satan vsiljuje že od začetka: Boga, ki ne želi naše sreče. Obsedeni človek v evangeljskem odlomku ve, da je Jezus Bog, vendar zaradi tega ne veruje vanj. Pravzaprav pravi: »Si me prišel pokončat?« (Mr 1,24).

Mnogi, tudi kristjani, mislijo enako, da je Jezus morda res Božji Sin, a dvomijo, da si želi naše sreče. Nekateri se celo bojijo, da bi resno jemanje njegovega predloga pomenilo uničenje našega življenja, omrtvičenje naših želja, naših najmočnejših hrepenenj. Včasih nas prešinejo te misli: da Bog od nas zahteva preveč, bojimo se, da bi Bog od nas preveč zahteval. Da nas v resnici ne ljubi. Vendar pa smo med našo prvo katehezo videli, da je znamenje srečanja z Gospodom veselje. Ko se v molitvi srečam z Gospodom, postanem vesel. Vsak med nami postane vesel, kar je lepo. Žalost ali strah pa sta znamenji oddaljenosti od Boga: »Če pa hočeš priti v življenje, se dŕži zapovedi!« (Mt 19,17), pravi Jezus bogatemu mladeniču. Na žalost temu mladeniču nekatere ovire niso omogočile, da bi uresničil željo, ki jo je imel v srcu, da bi od blizu sledil »dobremu učitelju«. Bil je zainteresiran in podjeten mladenič, ki je dal pobudo za srečanje z Jezusom, vendar je bil tudi zelo razdvojen v svojih čustvih, saj mu je bilo bogastvo preveč pomembno. Jezus ga ne sili, naj se odloči, vendar pa je v besedilu zapisano, da se je mladenič »žalosten« (Mt 19,22) oddaljil od Jezusa. Tisti, ki se oddalji od Gospoda, ni nikoli zadovoljen, čeprav ima na voljo obilo dobrin in možnosti. Jezus nikoli ne sili, da bi mu sledili, nikoli. Jezus ti da vedeti njegovo voljo, a te pusti svobodnega. To je najlepše pri molitvi z Jezusom: svoboda, ki nam jo pušča. Ko pa se oddaljimo od Gospoda, ostanemo z nečim žalostnim v srcu.

Razločevati to, kar se dogaja v nas, ni lahko, saj videz zavaja, toda domačnost z Bogom lahko nežno razblini dvome in strahove, tako da je naše življenje vedno bolj dovzetno za njegovo »nežno luč«, kot se je lepo izrazil sveti Janez Henrik Newman. Svetniki sijejo z odsevno svetlobo in v preprostih dejanjih svojega dne kažejo ljubečo navzočnost Boga, ki nemogoče naredi mogoče. Pravijo, da si zakonca, ki že dolgo živita skupaj in se ljubita, postaneta podobna. Nekaj podobnega lahko rečemo za molitev: postopoma, a učinkovito nas naredi vedno bolj sposobne prepoznati tisto, kar je pomembno za sonaravnost, kot nekaj, kar izvira iz globin našega bitja. Moliti ne pomeni izgovarjati besede, ne. Moliti pomeni odpreti srce Jezusu, približati se Jezusu, dopustiti, da Jezus vstopi v moje srce in nam da čutiti svojo navzočnost. Tako lahko razločujemo, kaj prihaja od Jezusa in kaj od nas in naših misli, ki so pogosto daleč od tistega, kar hoče Jezus.

Prosimo za to milost: da bi živeli prijateljski odnos z Gospodom, se pogovarjali kot prijatelj s prijateljem (prim. Ignacij Lojolski, Duhovne vaje, 53). Poznal sem starejšega brata redovnika, ki je bil vratar nekega kolegija. Vsakokrat ko je lahko, se je približal kapeli in pogledal proti oltarju ter rekel: »Čao!« Bil si je namreč blizu z Jezusom. Ni mu bilo treba reči »bla, bla, bla«, ampak »čao, blizu sem ti in ti si mi blizu«. To je ta odnos, ki ga moramo imeti v molitvi: bližina, čustvena bližina, kot bratje, bližina z Jezusom. Nasmeh, preprosta gesta in ne recitiranje besed, ki ne pridejo do srca. Kot sem rekel, govoriti z Jezusom, kakor prijatelj govori s prijateljem. To je milost, za katero moramo prositi drug za drugega: videti Jezusa kot Prijatelja, našega najboljšega prijatelja, našega zvestega prijatelja, ki ne izsiljuje, predvsem pa nas nikoli ne zapusti, tudi ko se od njega oddaljimo. On ostaja pred vrati srca. »Ne, jaz s tabo nočem imeti ničesar,« pravimo mi. On pa tiho ostane, ostaja na dosegu roke, na dosegu srca, saj je vedno zvest. Pojdimo naprej s to molitvijo, povejmo molitev »čao«, molitev, ki je pozdrav Gospodu s srcem, molitev naklonjenosti, molitev bližine, z malo besedami, a z dejanji in dobrimi deli.

Hvala.

 


Vir: RV

Foto: RV

Obj.: L. M.