Na začetku odlomka je pozornost najprej uprta  v Jezusa. Označen je kot tisti, ki ob sobotah uči v judovski shodnici, in to vedno znova. Tam pa Jezus ne le poučuje, ampak tudi ozdravlja.
Njegova posebna pozornost velja trpečim in bolnim, ki jih nikoli ne spregleda.

Sedaj se premakne pogled od Jezusa na ženo,  ki je tudi v shodnici. Edini podatki o njeni osebi  so povezani z njeno dolgotrajno boleznijo (18 let) in posledicami te bolezni: sključenost oziroma nezmožnost, da se vzravna. V skladu s takratnimi svetovnonazorskimi predstavami je omenjeno, da je »satan« povzročitelj njene bolezni.
Toda žena ni ne obsedena niti nima nečistega duha v sebi. Bolezen in šibkost sta tisti, ki upogibata njen  hrbet in tudi njeno notranjost.
Zaradi dolgotrajne sključenosti hrbtenice je izključena tudi iz socialnega življenja. Ne more se vzravnati. Njen pogled je omejen, saj lahko vidi le tla
pod svojimi nogami. Ne more gledati naravnost in priti v stik z drugimi ljudmi. Izključena je tudi iz vidnega polja drugih ljudi, saj ni na isti višini kot  oni. Ljudje gledajo nanjo od zgoraj navzdol.
Telesna drža je samo na tem mestu v Novi zavezi opisana z besedo »sključen«. Nezmožnost vzravnanosti ima za posledico tudi nesposobnost pomoči samemu
sebi.

Evangelist Luka uporabi glagol »vzravnati se« le še v odlomku, kjer omenja prihod Sina človekovega uporabi to besedo: »Ko se bo to začelo dogajati,
se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje.«

Obratno doživlja ta žena. Zaradi sključenosti ne more videti prihoda svojega odrešenja, ne more videti Jezusa, ki je že v njeni bližini in ki jo že vidi. Ni se sposobna vzravnati »popolnoma« oziroma dobesedno.
V judovski tradiciji se človek razlikuje od živali prav po pokončni drži, besedi, sposobnosti razlikovanja in pogleda v daljavo. Zato je podoben angelom. Sključena žena je na ta način oropana tako dela svoje človeškosti kot tudi stika
z Bogom.
Navzočnost sključene žene v shodnici pa je istočasno močno znamenje tega, da se ona sama ne želi zapreti niti pred Bogom niti pred ljudmi in da je vero in upanje postavila na Boga. Njena navzočnost v shodnici se izkaže kot pomemben
dejavnik, ki omogoči srečanje z Jezusom. Čeprav je zaradi bolezni izolirana in odrezana od življenja in okolja, ni izgubila upanja in vere. Upravičeno
jo Jezus kasneje imenuje »Abrahamova hči«.

Dve stvari me nagovarjata v tej pripovedi: veselje žene, ki prvič po 18-ih letih lahko stoji zravnano, in nasprotovanje voditelju sinagoge, ki mu je več pomenil sistem, kot pa ljudje, katerim bi naj sistem služil.

Farizeji so vedno gledali na zunanjost in iskali napake; Jezus je gledal na notranjost in iskal možnosti. Molim, da bi zmogel gledati na zunanji svet in mojo notranjost tako kot Jezus – da prepoznam, kje me Božji Duh kliče k življenju.

Gospod, zravnaj me, osvobodi moje srce slabih navezanosti.