S svetim očetom se je v ponedeljek, 24. oktobra, srečala akademska skupnost Papeškega teološkega inštituta Janez Pavel II. za znanosti o zakonu in družini. Družino moramo varovati, vendar je ne smemo vklepati. Omogočiti ji moramo, da raste, kot mora rasti, je dejal papež Frančišek in posvaril pred ideologijami, ki se vmešavajo v razlago družine z ideološkega vidika. Družina ni ideologija, ampak realnost.

Papež je spomnil na motu proprij Summa familiae cura, s katerim je bil leta 2017 ustanovljen sedanji inštitut in nadomestil inštitut za študije o zakonu in družini na lateranski univerzi, ki ga je ustanovil sveti Janez Pavel II. leta 1981. »Nameraval sem mu dati nov zagon in širši razvoj, da bi se odzval na izzive, ki se pojavljajo na začetku tretjega tisočletja,« je pojasnil papež Frančišek.

Oblikovati krščanski pogled na zakon in družino

Ta razvoj, ki ga zagotavlja akademska kakovost teoloških disciplin ter humanističnih in družbenih ved, je po papeževih besedah še posebej pomemben, saj združuje kompetence, ki so potrebne za razločevanje odnosnih vrednot, ki so lastne družinski strukturi. »Teologija, da bi dosegla to razširitev, je poklicana oblikovati krščanski pogled na starševstvo, otroke, bratstvo (in se samo na odnos zakoncev), ki ustreza družinski izkušnji v okviru celotne krščanske skupnosti. Kultura vere je namreč poklicana, da se brez naivnosti in strahu meri s spremembami, ki zaznamujejo sedanjo zavest o odnosih med moškim in žensko, ljubeznijo in generacijo, med družino in skupnostjo.«

Sveti oče je spodbudil k nadaljnjemu prizadevanju za dosledno in ustvarjalno uresničevanje cerkvenega nauka, s čimer se vsebinsko napolnjuje naziv »papeški«, ki ga ima inštitut in ga je treba razumeti v vsem njegovem bogastvu: služiti Cerkvi v skladu s Petrovo službo je dar, ki ga inštitut prejema in obenem posreduje. »Zato bi se zelo zmotil, kdor bi razumel njegovo obnovljeno povezanost z živim naukom kot nasprotje poslanstvu, ki ga je prejel s svojo izvorno ustanovitvijo. V resnici seme raste, cveti in daje sadove,« je dejal.

Nismo preroki nesreče, ampak upanja

Poslanstvo Cerkve danes priganja k »integraciji teologije zakona s konkretnejšo teologijo družinskega stanja«. »Nemir, kakršnega še ni bilo, ki v tem času preizkuša vse družinske vezi, zahteva pozorno razločevanje, da bi razumeli znamenja Božje modrosti in usmiljenja. Nismo preroki nesreče, ampak upanja. Zato pri razmišljanju o razlogih za krizo ne smemo pozabiti na tolažilna, včasih ganljiva znamenja sposobnosti, ki jih še vedno kažejo družinski odnosi: v korist skupnosti vere, civilne družbe in človeškega sožitja. Vsi smo videli, kako so v času ranljivosti in stiske dragoceni vztrajnost, odpornost in sodelovanje družinskih vezi.«

Antropološka gramatika temeljnih človeških čustev

»Družina ostaja nenadomestljiva antropološka gramatika temeljnih človeških čustev. Moč vseh vezi solidarnosti in ljubezni dobi svoje skrivnosti ravno tam, v družini. Ko je ta gramatika zanemarjena ali pretresena, je ranjen celoten red človeških in socialnih odnosov,« je zatrdil sveti oče in navedel nekaj primerov: družbeno prostovoljstvo črpa simbole in načine za vzpostavljanje odnosov ravno iz družinskih vezi in bratske ljubezni; zaščita nezaščitenih oseb izhaja iz skrbi za otroke; imeti brate in sestre je najboljši način za razumevanje, da smo vsi enako človeški.

Družina ni ideologija

To je izziv, ki spodbuja k obravnavanju vpliva vseh sestavin družinske ljubezni in ne le ljubezni med zakoncema na celotno družbo. »Kakovost zakonske zveze in družine odloča o kakovosti ljubezni posameznika in o vezeh človeške skupnosti. Zato sta država in Cerkev odgovorni, da prisluhneta družinam in jim omogočita ljubečo, solidarno in učinkovito bližino: da jih podpreta pri delu, ki ga že opravljajo za vse, in spodbujata njihovo poklicanost za bolj človeški svet, oziroma bolj solidaren in bolj bratski.

»Družino moramo varovati, vendar je ne smemo vklepati, temveč ji omogočiti, da raste, kot mora rasti,« je dejal papež Frančišek in posvaril pred ideologijami, ki se vmešavajo v razlago družine z ideološkega vidika. »Družina ni ideologija, ampak realnost. Družina raste z vitalnostjo realnosti. Ko pa ideologije začnejo razlagati ali lakirati družino, se zgodi, kar se zgodi, in vse se uniči. Obstaja družina, ki ima to milost, da se moški in ženska ljubita in ustvarjata, in da bi razumeli družino, moramo vedno iti h konkretnim dejstvom, ne k ideologijam. Ideologije uničujejo, ideologije se vmešavajo, da bi ustvarile pot uničenja. Pazite se ideologij!«

Obnoviti veselje do družine

Po papeževih besedah ne smemo čakati, da bo družina popolna, da bi šele takrat skrbeli za njeno poklicanost in spodbujali njeno poslanstvo. »Zakon in družina bosta vedno nepopolna in nedokončana, dokler ne bomo v nebesih. Vendar pa Gospodu izročamo svojo nepopolnost, kajti iz milosti zakramenta črpati blagoslov za bitje, ki mu je zaupano posredovanje smisla življenja – ne le telesnega življenja – je Božja “možnost”.«

V tej družbi, ki je polna razpok, je veliko odvisno od »obnovljenega veselja do družinske pustolovščine, ki jo navdihuje Bog«. Utelešenje edinorojenega Sina je trideset let potekalo tako, da se je naselil in ukoreninil v družinskih in skupnostnih vezeh svojega človeškega stanja. To ni bil navaden čas »čakanja«, ampak čas »sodelovanja« z najbolj običajnim človeškim stanjem, ki ga je živel s pogledom, uprtim v »Očetove stvari«.

Papež Frančišek je zbrane akademike ob koncu spodbudil k nadaljnjemu prizadevanju za podporo, skrb in razveseljevanje družine, ki je blagoslov za Cerkev in stvarstvo, ter z veseljem izpostavil, da se tej nalogi posvečajo z zorenjem družinskega vzdušja in sinodalnega duha tudi v sami akademski skupnosti.

 


Vir: Vir: Vatican News – slovenska redakcija 

Obj.: L. M.