Papež Frančišek je opoldne molil Angel Gospodov z verniki, ki so napolnili Trg svetega Petra. V nagovoru je izpostavil, da se moramo spustiti vase, če se hočemo vzpeti k Bogu. Ponižnost srca nam omogoča, da Bogu prinesemo svojo resničnost, omejitve, rane in grehe. Bog nas bo ozdravil in ponovno dvignil. Bolj ko se v ponižnosti spuščamo, bolj nas Bog dviguje kvišku.

Sveti oče je izhajal iz evangelija današnje 30. nedelje med letom, ki nam predstavlja priliko z dvema protagonistoma, farizejem in cestninarjem (prim. Lk 18,9-14), torej vernim človekom in izpričanim grešnikom. »Oba se vzpneta v tempelj, da bi molila, a samo cestninar se zares dvigne k Bogu, ker se ponižno spusti v resnico o sebi in se predstavi takšen, kot je, brez mask, s svojim uboštvom. Lahko bi torej rekli, da prilika obsega dvoje gibanj, ki sta izraženi z dvema glagoloma: vzpeti se in spustiti se

Ko molimo, se vzpenjamo h Gospodu

Papež se je najprej ustavil pri prvem glagolu: vzpeti se. Besedilo se začne z besedami: »Dva človeka sta šla v tempelj molit« (v. 10). Kot je dejal Frančišek, nas ta vidik spominja na mnoge svetopisemske prizore, v katerih se človek, da bi se srečal z Gospodom, povzpne na goro njegove navzočnosti: Abraham se vzpne na goro, da bi daroval svojo žrtev; Mojzes se vzpne na Sinaj, da bi prejel zapovedi; Jezus se vzpne na goro, kjer pride do njegove spremenitve. »Vzpon torej izraža potrebo srca, da se odtrgamo od sploščenega življenja in gremo v srečanje z Gospodom; da se dvignemo iz nižine svojega ega in se vzpnemo k Bogu, se osvobodimo lastnega jaza; da poberemo, kar živimo v dolini, ter to ponesemo pred Gospoda.« To pomeni vzpeti se – ko molimo, se vzpenjamo.

Ponižno prinesti pred Boga to, kar v resnici smo

A da bi živeli srečanje z Bogom in se z molitvijo spremenili, da bi se dvignili k Bogu, je po papeževih besedah potrebno še drugo gibanje: spustiti se. »Da bi se vzpeli k Njemu, se moramo spustiti vase: gojiti iskrenost in ponižnost srca, ki nam dajeta pošten pogled na naše slabosti in našo notranjo revščino. V ponižnosti namreč postanemo zmožni brez pretvarjanja prinesti Bogu to, kar v resnici smo, omejitve in rane, grehe in bedo, ki bremenijo naše srce, ter prositi za njegovo usmiljenje, da bi nas ozdravil, zacelil in ponovno dvignil. Bolj ko se v ponižnosti spuščamo, bolj nas Bog dviguje kvišku,« je dejal papež in se zatem navezal na priliko.

Nevarnost duhovne nadutosti

Cestninar se namreč ponižno ustavi daleč proč (prim. v. 13), ne približa se, sram ga je, prosi odpuščanja in Gospod ga dvigne. Farizej pa se povzdiguje, je samozavesten, prepričan, da je v redu: stoji tam in začne govoriti z Gospodom samo o sebi, hvali se, našteva vsa svoja dobra verska dela, druge pa prezira. »Duhovna nadutost namreč povzroča ravno to: pripelje te do tega, se imaš za dobrega in da sodiš druge. Tako, ne da bi se tega zavedal, častiš sebe in odstraniš svojega Boga. To je molitev brez ponižnosti.«

Kjer je preveč mene, tam je malo Boga

Sveti oče je zatrdil, da nas farizej in cestninar neposredno zadevata. Povabil je, naj pogledamo sebe, ko razmišljamo o njiju. »Preverimo, ali je v nas, tako kot v farizeju, domišljavost, da smo pravični (prim. v. 9), ki nas vodi v zaničevanje drugih. To se na primer zgodi, ko iščemo komplimente in vedno naštevamo svoje zasluge in svoja dobra dela; ko nas skrbi, kako se zdimo navzven, namesto kako smo; ko se v past narcisizma in ekshibicionizma. Varujmo se, bratje in sestre, narcisizma in ekshibicionizma, ki temeljita na domišljavosti, ki tudi nas kristjane, duhovnike in škofe vodi k temu, da imamo vedno na ustih besedo ”jaz”: ”Jaz sem to naredil, jaz sem to napisal, jaz sem to rekel, jaz sem to razumel” in tako naprej. Kjer je preveč mene, tam je malo Boga.«

Nagovor je sklenil s povabilom, naj prosimo za »priprošnjo Presvete Marije, ponižne Gospodove dekle, žive podobe tega, kar Gospod rad uresničuje, ko mogočne vrže s prestola in poviša zadnje« (prim. Lk 1,52).


Vir: Vatican news

Foto: Vatican media
Obj.: HŠ