CESTNINAR ZAHEJ – 31. navadna nedelja

Prizora Jezusovega srečanja s cestninarjem Zahejem v Jerihi si ni težko predstaviti, saj je ves zasnovan na “gledanju”. Zahej si je želel Jezusa videti. Ker pa je bil majhne postave, se je moral povzpeti na divjo smokvo, da je preko glav množice mogel Jezusa videti. Toda tam ga je zadel Jezusov pogled z nasprotne smeri. Ne tisti pogled mrmrajoče množice, ki je videla v njem le navadnega malopridneža, neprijetnega cestninarja in izterjevalca v prid sovražnih Rimljanov. Zadel ga je Jezusov, nenavaden pogled; namreč pogled, ki razgrinja figovo listje, za katerim bi se človek utegnil skriti; pogled, ki prodira skozi lupino zunanjosti v samo globino srca. V tej, za množico nepristopni globini Jezus odkriva nekaj drugega: drugačnega, pravega Zaheja. Le Jezusov odrešujoči pogled je zares takšen, da odkrije v Zaheju to, kar je v njem najboljšega. Ob tem pogledu se je v Zaheju nekaj spremenilo. Radovednost videti Jezusa

ga je pripeljala do enkratnega srečanja: do srečanja pogledov. Zahej je pogled sprejel in Jezus je postal gost v njegovi hiši.

Kaj pomeni verovati? Verovati pomeni, poistiti se z božjim pogledom; gledati nase in na življenje z Gospodovimi očmi. Zahej je v tem trenutku začel gledati nase in na svet okrog sebe z Jezusovimi očmi. Nič več ni vase zagledan. Stvari, ki si jih je prej prilaščal, sedaj podarja bližnjemu. Ljudje zanj niso več sredstva za izkoriščanje. Materialnih dobrin ne gleda več kot plen ali kot predmete za grabljenje …, marveč so mu znamenja, zakramenti bratskega sožitja in prijateljstva. Prej je bil zaradi sebičnega gledanja na svet okrog sebe izločen iz skupnosti. Zdaj pa postaja človek srečanja. Vse to pa zaradi tega, ker ga je Nekdo srečal s svojim odrešujočim pogledom; ker ga je Nekdo izvabil iz smokvinega opazovalnega gnezda in postavil v sredo med množico ljudi.

Barvito živi opis srečanja Jezus -Zahej predstavlja konkreten primer globokega spreobrnjenja; korenite preobrazbe srca in delovanja; spreobrnjenja, ki najprej prinaša v človeka radost izpolnitve prirojenega hrepenenja po Bogu; tisto izpolnitev, po kateri se tudi v družbi uveljavljajo odrešujoči odnosi vzajemnosti in solidarnosti. Vsakdo izmed nas nosi v sebi Zaheja, hrepenenje po izpolnitvi in odrešenju. Pa tudi klici množice, klici javnega mnenja, se hkrati oglašajo v vsakem izmed nas: množice -javno mnenje, ki nam brani, da bi izstopili iz svoje ujetosti; množice-javno mnenje, ki nas poriva nazaj v našo izgubljenost in nam ne da, da bi se dobro, ki je v nas, stopilo z Jezusovim pogledom.

Današnji evangelij nam ne govori o brezimnem človeku in o neznanem Bogu, marveč o Zaheju in Jezusu: o zemljanu Zaheju in o Sinu človekovem, ki je prišel iskat in zveličat, kar je izgubljeno. Zahej ga je z veseljem sprejel.

Pomagajmo si mi z molitvijo: Gospod Jezus, sem majhne postave in vse moje stvari so majhne. Daj mi kakšno tako drevo, kakor je bilo Zahejevo,in pogum, da bom splezal nanj. Od tam te bom lahko videl. In ko se bom spustil na tla, bom poln veselja.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Getty image

Obj.: HŠ