Papež komunikatorjem: Beseda, ki prihaja iz tišine in poslušanja, postane oznanilo

Koordinacija

Papež Frančišek je spregovoril o nekaterih ciljih Copercoma. Prvi cilj je institucionalni: gre za koordinacijo. Združiti več stvarnosti za dosego nekega določenega cilja je po njegovih besedah plemeniti namen. A vprašati se je treba »za koga« in »za kaj«, saj ti vprašanji pomagata »bolje opredeliti vsakodnevno prizadevanje za dobro komunikacijo«.

»Koordinacija ni preprosta dejavnost, saj zahteva potrpežljivost, vizijo, enotnost namena, predvsem pa vrednotenje posameznih združenih identitet, ki morajo biti v službi celote. Sposobnosti in spretnosti morajo obroditi sadove v korist vseh in v službi Cerkve v Italiji. Spodbujam vas, da začnete od tu in z zaupanjem zrete v prihodnost ter ste pripravljeni tudi na drugačne in inovativne poti. Pot, ki ste jo prehodili v teh petindvajsetih letih, vam že zagotavlja bogate izkušnje za nadaljnje izboljšanje koordinacijskega dela,« je dejal papež.

Sprememba

Kot drugi cilj je opredelil spremembo. Večkrat je bilo izpostavljeno, da »to kar sedaj živimo, ni preprosto samo doba sprememb, ampak gre za spremembo dobe. Smo namreč v enem od tistih trenutkov, ko spremembe niso več linearne, temveč epohalne, saj gre za izbire, ki na hitro spremenijo način življenja, odnosov, komuniciranje in obdelave misli, način odnosa med generacijami in način razumevanja in življenja vere in znanosti« (Govor rimski kuriji, 21. december 2019). Zato se ni treba bati sprememb in priložnosti, ki jih prinaša današnji čas. »V tem bi morali biti strokovnjaki: strokovnjaki spremembe,« je dejal sveti oče. »Ker se ukvarjate s komunikacijo, dobro veste, kako tehnološke inovacije pospešujejo generacijske procese in prehode. Za uspešno spopadanje s spremembami in njihovo upravljanje so potrebne dobre vzgojne in izobraževalne sposobnosti in spretnosti.« Zato je zbrane povabil, naj si ogledajo nove generacije in poiščejo najprimernejše poti za vzpostavitev pomembnih stikov z njimi. »In bodite previdni, kajti sprememba ne pomeni, da gremo v korak s trenutnimi modnimi trendi, ampak da spremenimo svoj način bivanja in razmišljanja, pri čemer izhajamo iz drže čudenja pred tistim, kar se ne spreminja, a je vedno novo! Čudenja, ki je zdravilo proti ponavljajoči se navadi in avtoreferencialnosti. Čudenje te pelje naprej, pomaga k spremembi, k hoji. Navada je ponavljajoča, teži k ponavljanju. Avtoreferencialnost ti omogoča gledati naprej, vendar samega sebe, kar je gledanje sebe v ogledalu.

Srečanje, poslušanje, beseda

Tretji cilj, o katerem je govoril papež Frančišek, je trojni: srečanje, poslušanje in beseda. Kot je dejal, gre za abecedo dobrega komunikatorja, saj je to temeljna dinamika vsake dobre komunikacije. Srečanje z drugim pomeni »brez pretvarjanja odpreti svoje srce tistemu, ki ga imam pred seboj«.

»Srečanje je predpogoj za poznavanje. Če ni srečanja, ni komunikacije. Da bi prišlo do srečanja, je potrebna iskrenost. Pretvarjati se, da smo se srečali, ni srečanje; to je nekaj slabega. Nato sledi poslušanje. Zelo pogosto se drugim približamo s svojimi prepričanji, sestavljenimi iz vnaprej pripravljenih idej, in tvegamo, da bomo ostali neprepustni za stvarnost tistega, ki ga imamo pred seboj. Namesto tega se je treba naučiti molčati, najprej v sebi, in spoštovati drugega: ne formalno, ampak dejansko, s poslušanjem, saj je vsak človek skrivnost. Poslušanje je nujna sestavina resničnega dialoga. Šele po poslušanju pride beseda,« je pojasnil papež in navedel svetega Janeza: »Kar smo videli in slišali, oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi v občestvu z nami. Naše občestvo pa je z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom« (1 Jn 1,3).

»Beseda, ki prihaja iz tišine in poslušanja, lahko postane oznanilo, nato pa se komunikacija odpre za občestvo. Srečati, poslušati in nato govoriti. Vaše delo naj vedno vodijo ta dejanja, pri čemer se vedno osredotočajte na samostalnike, torej na osebo, in ne na moteče pridevnike. Nahajamo se v kulturi, ki je padla v ”pridevnikizem”. Vsemu se dodeljuje pridevnik in tako se izgubi bistvenost stvari. Ta ista dinamika je lahko tudi prelomnica za različne konflikte, za katere se zdi, da bodo zajeli ta čas.«

Sinodalna pot

Sveti oče je ob koncu izpostavil še četrti pomemben element, kar je sinodalna pot. Kot je dejal, Cerkev opravlja pot, nahaja se v procesu, ki se je lani začel na univerzalni ravni in bo trajal vse do leta 2024. Pojasnil je, da »hoditi na sinodalni način pomeni v polnosti živeti cerkvenost«.

»Ravno tako kot je učil drugi vatikanski koncil, ki je pred šestdesetimi leti naredil prve korake. Zato vas pozivam, da na tej poti Cerkve v Italiji ponudite svoj poseben prispevek. Kot nacionalna združenja ste kraji, kjer se vsakodnevni koncepti in teorije merijo z naporom in upanjem žensk in moških. To bratstvo življenje lahko odpre pomembno okno v času velikih konfliktov. V svoji vsakodnevni zavzetosti bodite priče in tkalci občestva,« jih je spodbudil papež in izročil priprošnji svetega Frančiška Saleškega, zavetnika novinarjev in komunikatorjev, ter blaženemu Karlu Acutisu, ki nam kažeta, kako pomembno je biti ustvarjalni in genialni v svetu digitalne komunikacije.